Pojdi na glavno vsebino

Gledati in videti

Naše opazovanje sočloveka navadno sploh ni opazovanje, v glavnem samo dodajamo misli k vsemu, kar že poznamo. V največji meri se to dogaja z domačimi ali z ljudmi, na katere smo najbolj navezani. Zelo težko jih kdaj pogledamo, kot bi jih videli prvič. Potem pa pride kdo, ki jih ne pozna, in nam namigne kaj novega, česar nikoli nismo opazili ...

Večinoma vidimo drugega skozi filter svoje izkušnje z njim, predvsem glede na to, koliko je znal ustreči našim željam po razumevanju, ljubezni ali spoštovanju. Poleg tega, da smo odvisni od preteklosti, smo obremenjeni tudi s prihodnostjo: našo zavest obvladujejo naši nameni z njim, naše prizadevanje, vse, kar bi želeli doseči v odnosu. V ospredju pa je seveda naš zvesti prijatelj: občutek krivde. Kajti mi smo tisti, ki mora poskrbeti za odnos! Mi moramo spraviti dialog na pravi tir, poskrbeti, da bo vse v redu, dopovedati drugemu, kako in kaj, najti pravi trenutek, ujeti priložnost in doseči zmago, ki je seveda v naših pridnih rokah ... Ali res ta napor pelje v želeno smer? Znano je, da komunikacija najbolje steče, če imamo čim realnejšo sliko o dogajanju in o vseh, ki so vpleteni, in če to upoštevamo. Vprašajmo se: ali bolje opazujem in vidim dejstva, če mislim, da sva svobodna in enakopravna ... ali pa več opazim, če mislim, da moram kaj doseči od sebe ali od njega? Kdaj vidim več? Samo primer: komunikacija postane zelo mučna, kadar ni pogojev zanjo, mi pa se divje trudimo za prisrčen stik. Neodvisen opazovalec bi takoj zaznal, da je bolje odnehati, mi pa nikakor ... Za vse odgovarjam in vse ima zvezo z menoj Zgodovina znanosti nas uči, kako težko je opazovati, ne da bi vplivali na pojav, ki ga želimo raziskati. Pomislimo, kako mogočen vpliv na dogajanje ima dejstvo, da mati gleda svojega otroka kot tista, ki naj bi vse vedela, vse razumela in znala bistveno vplivati na dobro počutje svojega otroka. Ali sploh lahko opazi kaj, kar nima zveze z njo samo, pa je za otroka še kako pomembno? Podobno se dogaja med brati in sestrami. Medtem ko imata naša brat ali sestra čisto svoj značaj, misli in načrte, svoj pogled na življenje in polno nam nedosegljivih občutkov, ostajata za nas predvsem tisto, kar iščemo, kar upamo. Težko upoštevamo, da se najbližji odločajo mimo naših želja, težko nam kaj pomeni vse, kar jih vodi, pa nima nobene zveze z nami. Kajti vse mora imeti neko zvezo z nami! V vsem, kar počnejo, iščemo svojo vlogo. Zakaj se tako oklepamo te vloge? Ker nam daje občutek varnosti: ničesar ni, kar bi se dogajalo popolnoma mimo naše volje ... Isto velja mater ali očeta. Drugi jih vedno vidijo drugače kot mi sami in to ni slučaj. Mi vidimo vse, kar si želimo, vse, česar ni bilo, vse, kar bi moralo biti. Prav zato ne vidimo širše realnosti, kajti edina realnost za nas je naš odnos z njimi. V tej magnetni navezanosti, v tem razbolelem ali srditem opazovanju seveda ni mogoče opaziti nikoli ničesar novega. Prezremo prav vse, kar deluje v drugem, pa je popolnoma drugačno od naših predstav, daleč od naših izkušenj, nedosegljivo s čustvi, ki jih poznamo in od vsega, kar je nam važno ali bistveno. Prezremo vse, česar nikoli nismo poskusili, česar si zase ne želimo in kar nam je tuje in nezanimivo ali celo nesprejemljivo. Vse to res nima zveze z našimi delovanjem, a je realno. A zame? Zame je drugi samo tisto, kar doživljam jaz ob njem ... Drugi je le del odnosa. Urejanje življenja drugih je trdoživa razvada. Drugi je namreč nosilec mojega upanja v drugačno življenje ob njem ... Zato ga moram opazovati tako, da vidim tisto, kar mi bo pomagalo doseči cilj. Domišljati si moram možnosti, ki jih ni, povečati malenkosti, brisati moteča dejstva. Pozornost moram odvrniti od vsega, kar bi me lahko prepričalo, da odneham. Naj bo drugi on sam Lahko pa živimo bolj razbremenjeno in lahko se urimo v opazovanju, v katerem nismo v glavni vlogi. Ob opazovanju drugega lahko postavimo v ospredje novo potrebo, ki jo imamo vsi: željo po odkrivanju, po novem, po nepredvidljivem, željo po svobodi gledanja. Včasih mora iti čut dolžnosti na počitnice, da lahko zaživi svežina opazovanja. V gledanju, ki ni samo obnavljanje znanega, začutimo novo olajšanje, se razbremenimo premlevanja o tem, kaj moramo storiti, da bo odnos drugačen, kako razumeti, kaj drugi hoče, da bo vse tako, kot mora biti. Ko nehamo naklepati to in ono, ko pustimo za seboj moreče samogovore (kaj naj rečem, da bo prav, kako naj razumem, kar hoče povedati, kaj naj storim, da bo najboljše, kako naj se izrazim, da ne bo prizadet, kako naj ga pohvalim, da me bo sprejel ...) in začnemo samo opazovati, pogosto prvič zares vidimo, koga imamo pred seboj. To velja tako za ljudi, ki jih imamo radi, kot za tiste, ki jih ne maramo. Megla dolžnostnega ali očitajočega pogleda se porazgubi in nova, tiha sreča nas preplavi: če odložimo svojo krivdo za popolni odnos, vrnemo drugega njemu samemu, sebe pa sebi. Na tej osnovi se je potem tudi mogoče srečati, če drugi želi, saj je spoznal, da znamo poslušati in opazovati. Če pa ne želi, ga je mogoče doživljati brez bolečine in najti pot za umik, ko je čas. Sposobni smo opaziti, da srečanje ni mogoče, a da to ne pomeni ne trpljenja ne vojne. Ko nehamo biti zasliševalci, prezaposleni strategi ter upravni vodje vsega živega, postanemo svobodni ljudje. Razmahne se prodornost zavedanja in v našem srcu zaveje toplina človečnosti. Začne se življenje otroka, ki vidi resnico. P.S. Ta članek je nadaljevanje članka Iščimo tam, kjer lahko najdemo!

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...