Pojdi na glavno vsebino

Gibanje in duša

Pri intelektualnem delu telo lebdi nekje v ozadju, pogosto ga ne čutimo ure in ure, zato je današnje pomanjkanje gibanja tudi pomanjkanje občutkov, to pa pospešuje našo bivanjsko odtujenost. Prekrvljenost, ki jo prinaša intenzivno gibanje, pa zelo globoko razživi naše razpoloženje in zato je gibanje tudi pot do notranjih sprememb in samouresničenja.

Poglejmo nekaj psiholoških učinkov, ki nastopajo ob prijetni fizični dejavnosti, na primer po teku ali po uri priljubljene vadbe ali športa. Prekrvljenost prinaša s seboj občutke oživljenosti in topline, ki so izrazito čustveno obarvani, zato delujejo na globlje sloje osebnosti. Kadar smo srečni in prijetno vznemirjeni, se naše telo spremeni, to vemo vsi. Lica se rožnato obarvajo, oči so svetlejše, srce krepko bije, mišice so ogrete in prožne, spremeni se bolečinski prag, drugače doživljamo svoj obseg, svojo težo in svojo znogljivost ... Po vadbi se dogaja nekaj podobnega: počutimo se lažje in tople, telo živo občutimo, mišice, ki smo jih uporabljali, so prebujene, doživete. Telo v ždenju je neizrazito, kot da ga ne vključujemo v pretakanje svoje zavesti. Prekrvljenost pa prikliče občutke, ki jih naše telo povezuje z življenjskim zagonom. Ogreto telo, v katerem so se oglasile vse mišice in so se premaknili vsi sklepi, spremljajo občutki prostosti in življenjske sile, poguma, zato v takem stanju lahko privrejo na dan želje, ki se nam že dolgo niso zdele vredne truda Prezračena pljuča in veselo poskakovanje srca v prsih nam ozaveščajo vitalni zagon, podžigajo željo, da bi se odprli in predali vetru, ki ga nosimo v sebi, pustili za seboj vse, kar nas teži in zavira. Hormoni, ki jih telo sprošča ob gibanju, dvigajo bivanjsko moč in nam pomagajo premagovati strah, otrplost, vdajo, ki nas pritiska ob tla. Seveda je lahko tudi gibanje brezdušno, nasilno, odtujeno in škodljivo. Zato je važno, da potrpežljivo iščemo in zato tudi najdemo, ustvarimo svojo obliko gibanja, tisto edino, v kateri lahko polno zaživimo v svoji enkratnosti in v tem edinstvenem trenutku. Vsak človek potrebuje čisto svoje gibanje, da ga lahko vključi v svoje vsakdanje življenje kot del svojega bistva. Kot moja koroška prijateljica, ki ima hudo degenerativno bolezen že več kot deset let in vsak dan posveča veliko časa gibom, v katerih kljub svoji stiski najde svobodo, ljubezen in srečo. Draga Traudi, govorim o tebi, ker veš o gibanju veliko več kot vsi psihologi in vaditelji skupaj!

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...