Pojdi na glavno vsebino

Gejzirji sovraštva do moških

Pogosto slišim ženske, ki se pritožujejo nad moškimi, pravzaprav vsak dan. Pogosto začutim sovraštvo. Tale članek sem napisala zato, ker se mi zdi, da gre za zelo pomembno in premalo obdelano temo, ki meče temno senco na našo vsakdanjost. In ker mislim, da izhod obstaja.

Ženske začutijo (zavestno ali ne) sovražen naboj do (vseh) moških vsakokrat, ko: 1. preberejo novico o posiljeni deklici ali ženi, o umorjeni ženski, ki jo je pokončalo partnerjevo ali očetovo nasilje; 2. ko spet slišijo ali berejo poročila o vojnih grozotah nad ženskami , o trgovini z ženskami, o grozovitih obredih obrezovanja in iznakaženih ženskih telesih, o kamenjanju in obsodbah na smrt, ker si je ženska vzela nekaj svobode; 3. ko vidijo prizor, v katerem je moški grob do svoje žene ali otrok; 4. ko vidijo svojega očeta, da je grob, ali se spomnijo na njegovo zmerjanje, hlad, nasilje; 5. ko se jim zdi, da je partner nasilen, grob ali nevaren do njih samih ali do otrok; 6. ko se zvečer vračajo same po cesti domov in srečajo skupino moških, ki jih ogovorijo brez spoštovanja, in ko začutijo fizično premoč teh moških, svojo ogroženost in odvisnost od njihovih odločitev, ali bodo dobri ali ne; 7. ko jih lastni oče prezre, prizadene ali zaničljivo kritizira; 8. ko vidijo, da njihova mama ni spoštovana in ljubljena in da trpi ob možu, ki je ne zna ljubiti; 9. ko vidijo svojo mamo, kako se je vdala, kako se ne upira, kako ne naredi ničesar za svojo čast, kako je moškemu podrejena in se ga boji; ko vidijo, da ga napada brez dostojanstva; 10. ko berejo o moških na oblasti, kako si kupujejo ženske in kako te ženske tudi pristajajo na kupčije; 11. ko vidijo pohlepne in uničevalne ženske, da izkoriščajo dobrega moškega, in ta ne naredi ničesar za svojo čast in izraža vso svojo moško bedo; 12. ko spoznajo ohole umetnike in genije, ki mučijo svojo družino s svojo vzvišenostjo, egocentrizmom in pričakovanjem, da jim vse služi, in ko berejo krute življenjepise njihovih žena in otrok; 13. ko jim sin ne izkazuje ljubezni, ki si jo pričakujejo; 14. ko jim moški doma ne pomaga, jih ne posluša in si pričakuje, da bo postrežen, ne vidi njihove utrujenosti in želje po nežnosti; ....in še bi lahko naštevala. Tu se ne ustavljam ob vprašanju, ali je ženska sploh jasno izrazila, kaj želi, in se aktivno zavzela zase. Gre le za to, da naštejem neštete trenutke v dnevu, ko se ženska počuti žrtev moškega sveta. Vsakokrat, ko se ženske dotakne zgodovinski in osebni spomin na trpljenje, izkoriščanje in krivice v odnosih med moškim in žensko, pa tudi zavest o lastni nesposobnosti, da bi to spremenila, se sproži podzemni premik in iz pradavnega vrelca tisočletne sovražnosti in neuslišane ljubezni planejo občutek, pogled, beseda ali dejanje, ki govorijo o nikoli končani vojni. Gejzirji sovražnosti izvržejo svojo vročino, a največkrat ne vemo, da so se odprli. Silimo se ne čutiti in ne trpeti, ker je tega vsak dan vedno dovolj za nove izbruhe. Gejzirji so vedno polni, ker jih napaja vse hudo sveta vsak dan na novo. Že tisočletja se polnijo in ženske živimo s temi divjimi silami v sebi, ki nas spominjajo na naš položaj. Bolje je, da jih pogledamo in se naučimo opaziti, da delujejo, in hoditi med njimi. To je žal naša pokrajina, a med temi vročičnimi trenutki je mogoče najti pot in se premikati z mirom v srcu, po vodstvom svoje ženske moči. Če se predajamo sovražnosti ali jo zanikujemo, nimamo veliko variant. Ne moremo zaupati, zato bomo napadale ali bežale, iskale varnost proti plačilu, poskusile prelisičiti sovražnika ali ga podkupiti. Svojemu moškemu se ne moremo predati in mu zaupati, dokler nas obvladujejo gejzirji sovraštva nad moškim svetom. Lahko se prepričujemo, da je drugačen, a v našem telesu in srcu ostaja predstavnik svojega spola. Treba je iti vase, odkriti, kako lahko skrbimo za svojo varnost, kako lahko zdravimo stare poškodbe, kako lahko ustvarjamo svet miru in se povezujemo s tistim delom moškega sveta, ki nas lahko ljubi, ceni in varuje. S tistim delom moškega sveta, ki nas išče. To ni lahka pot, a nobena ženska se ne more uresničiti, dokler ni sposobna hoditi med temi peklenskimi gejzirji ne da bi jo oparili in požrli. To vročino je mogoče sprejeti na nov način, jo speljati v nove bazene in ogreti zemljo. A najti moramo stik s svojo močjo, najgloblji stik z najčistješo močjo, se povezati z drugimi ženskami, odložiti sovraštvo in potovati do moškega brega z rešenim korakom. Ženske imamo moč, da to uresničujemo: zase, zanje, za naše in njihove otroke. Samo drugačne bomo kos hoji med gejzirji pekla.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...