Pojdi na glavno vsebino

Everest - Samovzgoja v odnosih

Včasih si želimo drugemu naravnost povedati nekaj, kar je res. Premislimo, kaj to pomeni.

Včasih si želimo kaj povedati, ker si obetamo razbremenitev:\"Končno bom tej osebi povedala v obraz, kar ji gre, naj vidi resnico!\" S tem pa si navadno nakopljemo veliko dodatnih in nepričakovanih bremen. Povedati težko resnico naravnost je nekaj podobnega, kot koga v hipu postaviti na visoko goro, na Everest. Zdaj mora seveda tudi priti dol, ker tam ni mogoče živeti. Kako? Če bi bil sam prišel tja, bi se znal tudi vrniti po isti poti in bi vedel, kako. Zelo možno je, da bo zdaj nalogo, da ga spravite dol, naložil vam ... Metati drugemu v obraz težke resnice (pa čeprav z najboljšim namenom ali ker mislimo, da je nujno), je potemtakem tvegano početje. Ljudje lahko dihamo le, če se nam zdi, da živimo prav, da smo dobri in pametni. Odkriti, da smo naredili kaj hudega ali da smo slepi za kaj hudega, je kot ostati brez zraku na neznosni višini. Zato je bolje, da pot do resnice, kot jo vidimo, samo nakažemo. Biti povabljeni v resnico je nekaj drugega kot biti prisljeni gledati nanjo z grozljive višine. Drugi bo stopil na pot navzgoj, če želi, in sam bo odgovoren za zahtevni vzpon, in toliko se bo dvigal, kolikor čuti, da je pripravljen videti. Tudi siliti koga s seboj na vrh, v odkrivanje resnice o lastnem življenju, naredi našo hojo mučno, neuspešno in podobno vojni. Vsak od nas zmore le svojo lastno težo, če hoče živeti ljubeče. Nismo odgovorni za pripravljenost kogarkoli na odkrivanje osebne resnice, niti za najbližje ne. Zato je bolje, da se vzpenjamo na svoj hrib, srečujemo vse, ki hodijo v isto smer, in spoštujemo vse, ki ostajajo v dolini. Oni zelo dobro vedo, zakaj se ne premaknejo.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...