Pojdi na glavno vsebino

Emancipacija ali nazadovanje?

Dve ženski na oblasti brez čuta za bistveno: kratko razmišljanje o tem, kako lahko ženske izgubijo svoj čut za otroke.

Dve januarski novici, ki me nista razveselili. Prva: francoska ministrica je iz porodnišnice izjavila, da bo že štiri dni po porodu spet v svojem uradu na delovnem mestu. Druga: izraelska politična dama je izjavila, da v Gazi ni potrebno humanitarno premirje. Zakaj pišem o francoski ministrici? Med drugim ni niti prva, nekatere pred njo so se že dale slikati v bolnišnici s posteljo polno dokumentov, da bi dokazale, kako materinstvo ni bolezen in kako omogoča polno učinkovitost ... Nismo manj od moških, ki lahko delajo s polno paro tudi ob rojstvu svojega otroka! Zdi se mi neverjetno, da se v italijanskem tisku ni oglasil niti en sam kritičen glas z ženske strani. Ali smo res lahko ponosne na ta dosežek? Naj pridemo na oblast zato, da nam vzpon vzame čas za najpomembnejše v življenju? Ali ni otrok najsvetejše, kar se nam lahko zgodi? Če niti same ne spoštujemo svojih potreb ob novorojenčku in se odpovemo času, ki nam pripada za nastajanje medosebne vseživljenjske vezi z otrokom ... kako naj nam to priznajo drugi? Ali naj občudujemo mater, ki si »ne more« vzeti časa za stik s svojim otrokom, ki mu je vse na svetu in ga mora šele spoznati? Naj jo damo za vzgled mladim ženskam, ki želijo biti uspešne, in svojim hčeram, ženskam novega časa? Ne, hvala. Verjamem v ženske na vladi, ki bodo s svojim osebnim življenjem pričevale, kaj je prvo, in odpirale pot za drugačen odnos do materinstva in otroštva. Brez tega nam prav noben ženski napredek, zagnano delo ali ekonomska neodvisnost ne bodo prinesli varnejšega sveta. Nekaj podobnega mislim o izjavi glede Gaze. Kadar je za žensko na vodilnem položaju važnejše uničevanje teroristov kot reševanje otroških življenj, pomeni, da smo izgubile svojo žensko dušo. S tem komentarjem ne želim obsojati omenjenih žensk, ki imajo svoje razloge in pravico, da odločajo o sebi. Želim povedati samo to, da nas ti pojavi kličejo k prenovi in še večji srčnosti. Tudi danes, vsak dan je važno, da gojimo svojo ljubezen do vsega nebogljenega v svetu: zase in za vse ženske, ki so jo trenutno izgubile. V tej tako mrzli zimi nas lahko ogreje le tisto, kar vsaka ženska, vsak moški naredi za sočutje med ljudmi in še najprej za sočutje do otrok. Ko rešujemo čut za otroke, rešujemo tudi vse nežno in ranljivo v sebi, ki pa je obenem tudi vir največje moči. Sveta ne rešujejo ljudje na oblasti, pa naj bodo ženskega ali moškega spola, rešuje ga vsako malo dejanje, ki nas počloveči.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...