Pojdi na glavno vsebino

Dvomim v svojo vrednost ...

Dvom v lastno vrednost je povezan z najrazličnejšimi oblikami nemoči, v katerih se je izkazalo, da je bil ves trud zaman. To smo najbolj boleče doživljali v zgodnjem otroštvu.

V tistih časih svojih muk nismo niti razumeli, kaj šele, da bi jih lahko uspešno reševali. Ostajali smo neme priče dogajanja, ki nas je trpinčilo, v kleščah obupnih občutkih popolne nemoči. Kadarkoli kot otroci ponavljajoče doživljamo, da ne moremo spremeniti kake boleče in za nas zelo pomembne okoliščine, se to preoblikuje v občutenje lastne nesposobnosti. Otrok je nebogljen, zato lahko vsak dan velikokrat spozna, česa vse ne more. Če si ogledate spodnje primere, lahko razmislite, koliko teh doživetij poznate in lahko poiščete povezave z današnjim občutkom, da ne znate veliko doseči v svojem življenju. Ste morda tudi sami doživeli katero od naslednjih oblik nemoči pred tretjim letom (ali tudi pozneje)? Poglejmo nekaj primerov, kako se otrok srečuje z nemočjo in zato s svojo nevrednostjo. Otrok ne more ustaviti prepirov med starši. Otrok ne more doseči, da ga ne oddajo v varstvo osebi, ki ga ne razume. Otrok ne more doseči, da razumejo, kaj je doživel, ko ga nihče ni videl. Otrok ne more narediti ničesar za svojo rešitev iz revščine. Otrok ne more pojasniti, kdaj in zakaj se počuti samega in zapuščenega. Otrok ne more doseči, da mama ne bo nesrečna, izmučena, polna občutkov krivde. Otrok ne more doseči, da oče neha piti, varati svojo ženo, jo pretepati. Otrok ne more prekiniti zlorab neuravnovešene matere. Otrok ne more ozdraviti bolezni v družini, zaradi katere trpijo vsi, ali preprečiti smrti drage osebe. Otrok ne more imeti videza ali značaja, ki si ga želijo starši. Otrok ne more biti tako zdrav, kot želijo starši. Otrok ne more pojasniti, zakaj se v določenem okolju in z določenimi ljudmi zelo slabo počuti. Otrok ne more povedati, česa se boji in zakaj. Otrok ne more povedati, da je videl prizor, ki ga je pretresel, in da ne razume, kaj se je strašnega dogajalo ... Še bi lahko nadaljevali. A mislim, da je že jasno, zakaj je zelo težko, da bi kdo zrasel v občutku popolne varnosti ter uslišanosti. Vsak človek je v večji ali manjši meri izkusil otroško nemoč, ki pa je po svoji globini in trajnosti neprimerno večja od odrasle. Nekateri so padali iz travme v travmo, drugim je šlo lažje, a vsi imamo svoj arhiv nemoči: bolečino, strah in obup spozna prej ali slej vsak otrok. Zdaj so možnosti drugačne: uživajmo svojo odraslost! Vsak do nas lahko (sam ali s pomočjo) prepoznava svoje - posebne - oblike nezaupanja v življenje. Dvomi vase namreč niso del naše odrasle resničnosti in naših današnjih možnosti. Ko se vrnemo v odraslost, si začnemo prizadevati za stvari, v katere je mogoče utemeljeno upati. Verjeti v svojo vrednost pomeni, da se ne lotevamo stvari, ki so podobne neuspešnim izkušnjam naše preteklosti in da si ne dokazujemo več, da zmoremo nemogoče. Otrok v nas lahko izpusti iz rok, kar mu nekoč ni uspelo, in se z zaupanjem obrne k drugačnim ljudem, v nove kraje in v druge želje. Lahko postanemo uslišani odrasli, ki si zna poiskati, kar rabi. Danes lahko iščemo drugačne izzive. Žalostnega otroka, ki še vedno sili v nemogoče, pa potolažimo in povabimo v rast. Zdaj lahko vidimo in ljubimo vse svoje velike zmožnosti. Izkušnja vrednosti in moči je odvisna od prečiščenosti naših ciljev. Samo cilj, ki zaživi iz odraslosti, lahko odkriva in hrani našo vrednost.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...