Pojdi na glavno vsebino

Dvojina brez bližine

V dialogu z žensko, ki že dolga leta iskreno ljubi svojega moža, sem dojela pretresljivo dejstvo: nekatere ženske celo življenje ljubijo moža, a ga ne morejo občutiti. Ob njih ostaja sam, one pa tudi.

Rekla je: “Dober mož je, ničesar ne morem očitati, a z menoj ne govori o sebi.” Prepričana je, da bi on lahko govoril, če bi le želel, prepičana, da zna poslušati in razumeti. Obstaja pa preprosta in trda resnica: vsakdo od nas se odpre le, če čuti, da je drugi dovolj prostoren in svoboden v sebi, da lahko zajame njegovo stisko brez ogroženosti, zamere in samoumevnih interpretacij. V tej ženski ni prostora za drugega, ker je zasedena s svojimi bolečinami, s pradavno praznino, ki jo požira in prazni vsak dan ... nima od kod črpati pozornosti zanj. Vse lahko naredi zanj, a le z delom sebe. Ne zna ga pogledati v oči in začutiti, kaj se mu dogaja, kje tava, ne zna dojeti, da njegovo zaprto srce čaka na dotik, ki daje varnost. Očita mu, da ne govori, zahteva izpoved, tolče po vratih njegovega molka. Toda ali sploh zmore poslušati njegovo tišino? Čutiti, kar se premika pod oklepom, in išče pot do nje? Beseda, po kateri ta ženska hrepeni, ne bo prišla po naročilu. Ne bo se rodila pod pritiskom. Zaupne besede iz ljubljenega moškega (ki nas ima iskeno rad) privrejo tisti dan, ko prvič zares in do dna odpremo svoj zaprti ženski svet, stopimo v neznano in začutimo moškega, ki ga ljubimo. Ko sprejmemo, da ima pravico govoriti svoj jezik v svobodno izbranem trenutku, ko bomo dojele, da vemo malo, nam bo stopil naproti.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...