Pojdi na glavno vsebino

Dvojčka strah in sovraštvo

Globoko povezavo med strahom in sovraštvom sem na novo odkrila v svojih pogovorih s prijateljico Josipo (hvala, Josipa!), ko sva pripravljali delavnico o veri vase. Potem pa so sledila tale spoznanja ...

Prastaro jedro nemoči Že dolgo vemo, da je amigdala (jedro nevronov v možganih iz naše prazgodovine) organ za strah, povezan z dvema temeljnima nagonoma. To sta beg in napad. Na fiziološki ravni sta torej strah in napadalnost eno že dolga tisočletja. Napadalnost sama je zdrava in v bistvu miroljubna le v primeru, da njena podlaga ni strah. Skratka, zdravo napadalni smo le, če NE delujemo iz strahu, torej iz amigdale. V resnici pa se to v našem osebnem razvoju ni dogajalo, ker dobro vemo, koliko strahu smo doživljali vsak dan kot otroci. (Tudi v zgodovini se je dogajo nekaj podobnega, izkušnja človeštva je povezala strah in sovraštvo.) V občutenju ogroženosti oziroma lastne šibkosti je strah vedno sovražen. Samo čustvovanje, ki razvije moč telesa, srca in duha nas lahko reši te temeljne ujetosti, a opraviti moramo z nemočjo, ki je povezala strah in sovraštvo. Enostranski poskusi, da bi odpravili samo strah ali samo sovražnost so vedno neuspešni. Mnogi so si pripravljeni priznati svoj strah, velika večina pa si ne more priznati (ker tega niti ne občuti), da tudi sovraži. Nekateri si priznajo sovraštvo, ne pa strahu. Skratka, gre za dva obraza istega občutenja življenja. Če ju poskušamo ločiti, se varamo. Spoj med strahom in sovraštvom Zakaj večina od nas težko dojame, da sovraži, kadar se boji, in da se boji, kadar sovraži? To je lažje razumeti kot začutiti. In vendar je to eno od najpogostejših otrokovih čustev. Otrok je drobno bitje, nesposoben je preživeti samostojno, nima kam bežati (razen ven iz zavesti, ven iz sebe v neko umetno ustvarjeno čustvo). Zato ni čudno, da smo vsi nabiti s strahom, ki se ni mogel umakniti na varno, in v sovraštvo zaradi te ujetosti, ki ni moglo biti izpovedano in pomirjeno. Komu le in na kakšen način bi se bili lahko zaupali v teh divjih čustvih? Zato neozaveščeni spoj strah - sovraštvo ostaja, deluje naprej in skriva svojo enost. Kdo mi streže po življenju? Sovraštvostrah (najbolje, da pišem obe besedi skupaj, ker bo bolj jasno) je čustvo, s katerim doživljamo drugega kot nasprotnika, ki nam streže po življenju. Življenje ni samo goli obstoj, je tudi vse ostalo, kar nam omogoča, da se počutimo žive: možnost, da občutimo svoje telo, možnost, da se premaknemo do cilja, možnost, da uživamo svobodo, da se izražamo, da dajemo in prejemamo, kar nam je bistveno. Vsi, ki nam to preprečujejo, ker doživljamo, da imajo to moč, se nam na globlji ravni prikazujejo kot sovražniki, ki ogrožajo naš razvoj in s tem naš počlovečeni (in ne le fizični) obstoj. Želja po življenju nas sili, da to hudo oviro odstranimo, jo presežemo ali jo spretno obidemo. Če doživljamo, da smo pred drugimi majhni in nebogljeni, brez sredstev, nesposobni, da bi zaščitili svoje življenje (življenje kot zagon in živo obstajanje, ne le kot preživetje), ostajamo polni strahu in sovraštva. Majhen otrok nima drugih možnosti, kot da se boji in sovraži, kajti s katerimi orodji bi lahko izpovedal sovraštvo, obdelal svoj strah, ubesedil svojo stisko, se povezal s starši ali odraslimi na sebi zvest, trden način? Ne moremo kar skočiti v ljubezen Otroštvo in odraščanje sta vsakega od nas nabila s strahomsovraštvom. Zdaj pa ne moremo kar preiti v moč in ljubezen, kot bi nekateri radi. S katero potezo le? Miroljubno odzivanje na oviranost je velika spretnost, ki jo razvijemo le z začetno odločitvijo, zvestobo in dolgim usposabljanjem skozi nove izkušnje. Ali se morda znamo trdno postaviti zase, iskreno povedati, kar čutimo, se brez strahu odzivati na pritiske in izsiljevanja? Le kdo se počuti v odnosih tako varnega, da si upa odprto biti, kar je, brez strahu in sovražnih občutkov ujetosti? Kako ljubiti, če se bojim? Če vemo, da se v pomembnih odnosih ne počutimo varne, potem pomeni, da v mnogih slojih sebe še sovražimo in še trepetamo. Kako naj ljubim, če se bojim? To je nemogoče že iz vidika fiziologije, saj strah spremeni delovanje organizma, možganov, zavesti, mehanizme delovanja spomina, motivacije ... Kako naj ljubim človeka, ki ima nad menoj moč, da ustavlja svobodno razpredanje mojih misli, porajanje mojih načrtov, besed, vsega, kar mi vre iz srca, človeka, ki ga doživljam kot jez za vse, kat bi rado teklo v svojo smer? Kdaj se je še videlo, da kdo trepeta v strahu in obenem svobodno ljubi? Govoriti o ljubezni, dokler se bojimo, je zato nerealno. To je lahko le predstava, v katero se silim verjeti z argumenti, ki vzdžijo le na umski ravni. Čim se spustimo v resnico telesa, s pokaže nekaj drugega. O strahu, ki ljubi, lahko govorijo usta, a srce in telo poznata resnico: samo svoboda naredi ljubečega človeka. Vera vase je pot Zato pot v čisto ljubezen do kogarkoli in česarkoli pelje skozi odkrivanje resnice o tem, kar čutimo. Šele ko pogledamo svoj strah, svojo nemoč, in začutimo, kako zelo sovražimo tistega, ki nas omejuje, začnemo slutiti smer rešitve. Polagoma odkrijemo, da drugi izgublja moči, ki mu jo pripisujemo, če začnemo razvijati lastno moč. Korak za korakom odkrivamo, da si želimo živeti drugače in dotakne se nas milost miru. Tako se bližamo bistvu in rešenosti: dojamemo, da smo potrebni vere vase in da samo ta pripelje v življenje brez strahu in sovraštva. Dojamemo, da to pot lahko gradimo le z vstopanjem v nove izkušnje, v katerih rešujemo stiske drugače in najdeno izgubljemo zaupanje vase in v drugega. Dvojčka strah in sovraštvo se razpustita skupaj v izkušnji vere vase ali pa se ne moreta ločiti. Šele ko nas njun temni objem zapusti, se začnemo prebujati v duhovno življenje, ki ni samoprevara.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...