Pojdi na glavno vsebino

Dvigam, kar zmorem.

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Dvigam, kar zmorem.

Pridnost ni vedno lepa čednost. Zlasti ne slovenska tradicionalna ženska pridnost.

Pridnost v slovenski tradiciji pomeni, da smo delavne brez prestanka in brez pritoževanja, takorekoč samoniciativno. Ni nas treba opozarjati, kajti same vidimo, da nas delo kliče in nenehno opazujemo, kaj je še treba postoriti. Ne iščemo kavča, ne počivamo, če ni nujno (beri: če ne zbolimo). K frizerki gremo zato, da delujemo urejeno, ne zato, ker nam je to všeč, in telovadimo zato, da smo v formi, ne zato, ker v tem uživamo. Taka pridnost seveda ni vrlina. Ne ustvarja dobrega počutja in ne gradi odnosov. Zakaj?

Če bomo vedno opazovale, kaj rabijo drugi, kaj je narobe v hiši, v službi, bomo živele zunaj sebe, daleč od svoje duše. Duša ni dekla, njena duša kraljuje, njena narava je sveta.

Vrstni red je treba obrniti. Cilj ni več, da najprej naredimo vse važno, nazadnje pa poskrbimo še zase. Najprej je treba poskrbeti za osredotočenost svojega dneva, na vzpostavitev sončnega jedra, okrog katerega se bo vrtelo vse ostalo: vse je treba urediti tako, da je skladno s skrbjo zase, s samozavedanjem o potrebah našega bitja. Samo to daje smer za odnose, v katerih bomo spoštljive do sebe in drugih.

To je najresnejša preventiva za vse bolezni, ker sporoča našemu telesu in srcu, da bedimo nad svojim blagostanjem in da smo zato na svetu, da popeljemo svoje dragoceno bitje skozi življenje z ustvarjalno ljubeznijo. Darovi za druge ob tem zorijo sami od sebe, kajti me smo le drevo, ki daje iz svoje moči: tipa in pije iz korenin, se nastavlja soncu in cveti ali počiva pod snegom, odvisno od našega počutja in potreb, daje po svoji meri in ob svojem času.

Zato nehajmo vleči v klanec kot nesrečna Francka in na tem vozu starše, sorodnike, pomoči potrebne znance in neznance, ki se obešajo nanj, saj navadno same oznanjamo svojo razpoložljivost. Neredko dodamo še prikolico, da bo prostora še za nove prosilce, in včasih se zdi, da nekatere ženske vlečejo za seboj celo karavano.

A zares naše (in zato resnično in plodno) je samo to skromno in edino življenje, ki ga želimo počastiti in izživeti v svojih cvetočih mejah. Dovolj bo za kakšen zlat sad in za trpežna semena. Natrpani voz pa ne seje in ne žanje obilja.

Ne rinimo navkreber pod težo tovora, ki so nam ga predale uboge Francke našega rodu … ki so si morale dokazati, da so kaj vredne, in vse dajo zastonj (marsikaj tudi zaman). Nobenega voza nismo dolžne vleči, ker upognjene hrbtenice ne rojevajo prihodnosti za nikogar. Srce suverene ženske zna biti obenem skromno (ve, koliko zmore in ne) in ponosno (tisto, kar zmore in izpelje, čuti kot vredno in častno).

Nosimo le svoj svobodni hrbet, ki edini ve, katera je teža, ki mu pripada, in kateremu navdihu naj služi, da bo ostal mehak, prožen in velikodušen, ko se ziblje v vetru preproste vsakdanje ljubezni.


Oznake: osebni razvoj dolžnost


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...