Pojdi na glavno vsebino

Dve obliki trpljenja

Srce trpi zato, ker ne sledimo poti v srečo; ego trpi zato, ker je užaljen. Poglejmo razliko.

  Ego - kaj je to? Ego tu uporabljam kot sopomenko za samozagledanost, ki nam škodi na globok in hud način. Ego je tisti del naše osebnosti, ki živi na račun našega srca kot agresiven virus. Ne prepoznamo ga in ne znamo ga ustaviti, zato je vse bolj oblasten. Nima pojma, kaj je dobro za nas, kaj nas ovrednoti in krepi, ne zna skrbeti za naše želje. Nastal je iz bolečin, razočaranj in strahu in je malenkosten, maščevalen in zagrenjen. Obenem pa je tudi objesten in vzvišen, nenehoma obsoja. Spretno se skriva pod imenitnimi maskami idealov, trpeče občutljivosti, plemenitosti in iskrenosti. A ni ga težko prepoznati, izdaja ga njegovo samoljubje. Samoljubni ego Ko nas kdo, ki nas ima rad, upravičeno opozori na našo trdosrčnost (ker ne znamo biti sočutni, pozorni, občutljivi, spoštljivi ...), smo prizadeti in trpimo. Kako, da ne vidijo vsega dobrega v nas? Zakaj nam podtikajo slabe namene? To je seveda obračanje kart: ljubeči drugi ne pravi, da smo slabi, samo opaža naš del, ki mu vlada ego. Zato tisto, kar se oglaša in se brani ter trpi, niso naše srce, naša ljubezen do sebe, naše samospoštovanje. Ego pobesni, ko sliši kritiko na svoj račun, ali pa se zjoče od strašne prizadetosti. Ego noče iskrenega dialoga, beži pred resnico in se smili samemu sebi. Ne verjame v dobronamerne kritike, v spoštljive pripombe, ker je brez vere vase in v sočloveka. Tu se pokaže, da mu ni do naše sreče: hoče samo ohraniti sebe, tudi za ceno uničevanja najlepšega, kar je v nas.Od nas odžene ljudi, ki nas imajo iskreno radi, in nas naveže na tiste, ki mu godijo. Ljubeča vest Plemeniti, srčni del naše osebnosti pa čuti drugače. Rad nas ima in želi, da se osvobajamo. Podpira opažanje vsega, kar ruši dragocene odnose. Ve, da nas odkrivanje resnice krepi. Želi biti čuteč, odprt in pristen, ker je v tem naša trajnostna moč. Zato ne trpi, če nam kdo reče, da smo narcizi, da se pretvarjamo, da zlorabljamo. Naša ljubeča vest čuti, da smo včasih res taki. To ni grozno in nesprejemljivo, je samo resnica. Resnica o naši človeškosti. Vsi imajo v sebi kaj takega, a vsi lahko tudi izbirajo, da se temu ne predajajo. Ljubeča vest je olajšana, ko se vidimo, kot smo, in nam pomaga, da presežemo to spoznanje. Vesela je naše iskrenosti in želje po razvoju. Vleče nas k ljudem, ki nas plemenitijo. Hočem vedeti, kdo joče Zato je zelo koristno vedeti, kdaj v nas joče ego, kdaj pa naše srce. Bolečino srca je prav potolažiti in uslišati, do bolečine, ki jo povzroča ego, pa smo lahko na razdalji. To je kot neiskreno jokanje osebe, za katero jasno vemo, da ji ni prav nič žal. Nihče ne bi pomislil, da je virus, ki se hrani z našim tkivom, potreben prizanesljivosti. Isto velja za ego in njegovo tarnanje. Naš cilj ni, da ego sovražno napadamo, kajti sovražni naskoki nikoli ne prinesejo obnove in prerojenja. Rabimo čas, da dosežemo njegov umik, čas, da ga nehamo hraniti in da dosežemo njegovo postopno umikanje iz naše vsakdanjosti. Namesto z njim, z njegovo užaljenostjo, prizadetostjo in večnim nezadovoljstvom, se raje ukvarjamo s svojimi darovi, s svojim upanjem, s svojimi sanjami. Srce ne pozna ne razočaranja ne užaljenosti ne ponižanja, pozna samo gorečnost in cilj. Zato trpi tako, da kliče po olajšanju, ostaja vedno velikodušno in polno upanja. Kadar trpimo sovražno, topo in neusmiljeno, vemo, da “trpi” ego. Pustimo ga v njegovem samoljubju, da se razblini, in se raje usmilimo svojega srca, ki čaka, da zadiha. Čaka, da mu sledimo drugam, ker pozna pot ozdravljenja in olajšanja.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...