Pojdi na glavno vsebino

Dva predsodka naše kulture, ki nam škodita.

Opazila sem, da večina ljudi misli, da nas dobrota poneumlja in da globoki, bistri ljudje niso veseli.

Oglejmo si ta prepričanja, za katera mnogi mislijo, da so osnovana. Dobrota ni inteligentna: • biti dobri nas poneumlja • kdor je zelo inteligenten, je težko dober • dobrota ne pospešuje bistrosti • dobrota ne prinese spoštovanja in ne prinese blagostanja. Skratka, dobrota je sirota in tudi neumna. Posledice: kultura nas usmerja v to, da ne znamo biti inteligentno dobri, da svojo dobroto povezujemo z revščino in posmehom in da dobrote ne znamo uporabljati tako, da bi z njeno pomočjo množili svoje in tuje imetje v skupno dobro. Pa še to: vsi, ki so naivno in škodljivo dobri (in taki seveda obstajajo) se nam zdijo dokaz za naše prepričanje. Veseli ljudje so površni • kdor je vesel, ne more biti globok in pronicljiv človek • vesel človek ne vidi resnice, ki je tragična • vesel človek je bojazljiv, ker si ne upa pogledati v obraz vsemu hudemu • vesel človek je naiven pred zlom • vesel človek je neustvarjalen, kajti ustvarjamo predvsem iz poznavanja trpljenja. Posledice: bojimo se smejati in biti veseli, ker s tem gotovo ne bomo želi odobravanja uglednih ljudi, ne bomo se uveljavili in ne bodo nas jemali resno. Ne gojimo dobre volje, ker se bojimo, da bo s tem upadla naša ustvarjalnost. Druge, ki so preveč veseli, gledamo zviška, obsojamo in doživljamo kot neumne preprosteže, ki jih bodo prej ali slej dobili po glavi. Niti ne poskušamo biti radostno ustvarjalni, nasmejano globoki ter trdno, zaupno srečni pred hudim, ki ga vidimo. To nas ne dela boljše, ampak samo nenaravno prenapete. V bistvu skušamo zanikati svojo naravo in se na primitiven način branimo pred sprostitvijo svojih najboljših, najbolj neugnanih sil. Silimo se čutiti, misliti, delovati proti svojemu človeškemu bistvu, ki išče toplino in veselje z isto trdoživostjo, kot zelena bilka išče svetlobo. Zadržujemo dobro in ljubeče v sebi, medtem ko je narava človeka ta, da objema svojega bližnjega in da ga napada le, ko ni drugih možnosti. To med drugim dokazuje delovanje človekovih možganov. Nismo mračni in zlobni, taki smo se naučili postati in zato lahko naredimo zelo veliko za blagor družbe, če te tako uničujoče predsodke prepoznamo in jih odklonimo. Na koncu pa še to: verjamemo tudi, da nesreča nikoli ne počiva. V resnici je dokazano, da je lepih trenutkov veliko vsak dan, a jih ne memoriziramo. Torej sreča nikoli ne počiva in je še veliko bolj delavna kot nesreča, a je neopažena in neugledna gostja naših dni.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...