Pojdi na glavno vsebino

Duša čaka pred vrati

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Duša čaka pred vrati

Medtem ko se ženemo, duša čaka.

Duša čaka pred tvojimi vrati

Ženske in moški, vsi preveč puščamo čakati svojo dušo.

Ljuba ženska, pospravljaš do onemoglosti, da bo v redu. Čistiš. Kuhaš. Tekaš k staršem, v trgovino, rešuješ sto zapletov, za računalnikom se ti že meša. Vsak hip vidiš, kaj še ni, kot bi lahko bilo. Zvečer ne veš več, kako ti je ime, padeš v posteljo in se ne utegneš vprašati, komu je bil namenjen ta dan.

Ljubi moški, cel dan si se gnal, da bo vse doseženo, se jezil, ko ne gre, skrbel, da ne bo … delal, kajti moški se dokaže s tem, da kaj doseže.

Vajina duša pa stoji pred vrati vajinega doma in čaka.

Kdaj se boš vprašala, kako je s hrepenečo žensko v tebi, ki sameva v temi? Že dolgo se nista slišali.

In deklica, ki se je nekoč igrala v travi, kje je ostala? In dekle, ki je sanjalo pod poletnim nebom, kje je?

In ti, ki si čutil, da je cel svet tvoj, kje je ostal tisti fant z gorečim srcem? Kje je telo, ki te je neslo v veselju in brezskrbnosti, odprto za ljubezen in dotik?

Kaj se ti dogaja?

Samo delo je potrebno spustiti iz rok, stopiti iz omame dolžnosti in odpreti vrata.

Tam čaka, da te nagovori, objame in pospremi drugam tvoj resnično živi, čakajoči del tebe. Ta ve, česa je potreben, in kje se tisto dogaja ali ne.

Saj te bo pripeljal nazaj, a vračali se bomo s sinjino v očeh, v razširjenem dihanju in v zavesti, da smo na svetu zato, da živimo zares.


Oznake: osebna rast čas zase

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...