Pojdi na glavno vsebino

Duhovnost ne rabi avtoritete

Naša kultura sloni na prepričanosti, da je za duhovno življenje potrebna neka avtoriteta, ki jamči pravo pot. In da brez tega človek nujno zaide in propade.

Pojem avtoritete je nenehno prisoten v razvoju naše zahodne duhovnosti. To ni slučajno in je vezano na psihološko nesamostojnost človeka naše civilizacije. Hote ali nehote je evropski človek (čeprav ne samo evropski človek) od nekdaj preslikaval na bogove svoje otroške izkušnje z avtoritetami. Njegov duhovni svet je bil v bistvu postavitev družinske in družbene izkušnje, v kateri bogovi zahtevajo od človeka prav isto, kar so (izraženo ali nezavedno) pričakovale in zahtevale naše otroške avtoritete, da smo se počutili sprejeti, ali družbeno močni ljudje, da smo čutili socialno varnost.

Dokler ne opravimo s temi otroškimi prenosi – pa naj bomo te ali oni vere ali nobene vere – bodo vsa naša moralna stališča obremenjena z nesamostojnostjo. Poglejmo primer: avtoriteta (politična, verska, strokovna …) ti laže, nepošteno bogati, zapravi tvoj denar, izda tvoje zaupanje, krati tvoje pravice, potem pa od tebe pričakuje, da ji potrdiš svoje zaupanje. Ti ne zahtevaš opravičila in ne uveljavljaš svojega dostojanstva in pravice, ampak ji potrdiš svoje zaupanje (?!) V imenu česa? V imenu avtoritete, ker drugih utemeljenih razlogov oziroma zaslug očitno ni. V imenu avtoritete same po sebi.

Če povežemo predstavo o avtoriteti z naravo, nam takoj postane jasno, v čem je razlika. Božja navzočnost lahko postane tiha in mogočna kot jutranji zrak, topla kot objem vstalega sonca, v katerem vse cveti in premineva. Začutimo milost življenja, v katerem je prostora za vse, kar doživljamo, in nihče ne očita, zahteva ali priganja. Nobene avtoritete ni, ki postavlja pogoje, da lahko dihamo, uživamo sonce in poslušamo ptice. Nihče nam ne prigovarja, naj trpimo, ker nas bo to oplemenitilo, naj se žrtvujemo za koga, naj storimo to ali ono. Nihče ne govori, naj se izničimo, ker bomo od tega svetniški. Naravno stanje človeka je, da suvereno in skromno stoji sredi stvarstva, ki ga presega, občuti svoje mesto v njem in mirno deluje glede na svoja spoznanja v povezavi s sočlovekom, ki ga občuti blizu in enakopravno.

Bogovi, ki so podobni avtoritetam tega sveta, so nepotrebni. Ali je Bog popolnoma drugačen, ali pa je odveč, saj je svet že poln vseh, ki nekaj (v svoji nujno človeški omejenosti) hočejo, odrejajo, izsiljujejo, grozijo ali obetajo. Malo pa je ljudi, ki živijo v zavesti svoje enakosti z vsemi, in samo poslušajo, spremljajo in podpirajo druge, sebi enake, po svoji vesti in po svoji meri. Ljudje smo enakopravni in samo to je pravično in ima smisel, ne moremo biti drug drugemu duhovna avtoriteta. Posrednikov ali predstavnikov božjega med nami ne more biti, ker nihče ni na višini te absolutne dugačnosti. Lahko občudujemo ljudi, ki se iskreno in resnicoljubno posvečajo svoji verski izbiri, a to jim ne daje avtoritete.

Šele ko začnemo ljubiti in živeti brez avtoritete nad seboj in v sebi, se začne duhovno življenje, ker se začne polnost odgovornosti. Bistvo duhovnosti je po mojem polna odgovornost pred seboj, polnost samo zavedanja pred lastno vestjo.

Duhovnost odpira pogled, ki presega vse avtoritete in nas osvobaja, zato je vsak poskus, da kdo postane naša duhovna avtoriteta samo dokaz njegove objesti in korak proč od njegove lastne duhovne veličine. Ta se izrazi le, ko se odpovemo dviganju nad druge, poučevanju kogarkoli s piedistala, ko nehamo zahtevati od drugih pokornost in spreminjanje, pa naj bo naš ideal še tako vzvišen.

Nobene vrednote ne vidim, ki bi lahko presegala vrednoto enakopravne ljubezni med ljudmi, ki drug drugemu priznavajo pravico do lastne vesti in lastne avtoritete srca. Kaj nam ostane, če si ne prevzamemo odgovornosti za svoje življenje v polni meri? Za določanje, kaj je dobro in slabo za nas? In kdo lahko vzame nase to naše breme in v imenu česa? Včasih seveda vodimo ali smo vodeni, a to je nekaj drugega kot izvajanje avtoritete v zgornjem smislu, saj ljudje le za določen čas in v določenih vlogah izpeljujejo neko nalogo, ki jim je bila poverjena.

Mislim, da je to tudi eden od razlogov za nasilno družbo. V skupnosti, kjer vladajo avtoritete, se širijo nasilje, zahrbtnost, strah in zloraba. V podrejanju avtoriteti vedno delamo nasilje nad seboj, nad lastnim občutkom za pravico in dostojanstvo, zato se kopiči občutenje prevaranosti in krivice. Teptamo namreč nekaj svetega. Mir v svetu gojimo tako, da opravimo s svojo potrebo po avtoritetah, ki bi nam jamčile varnost, resnico in in pravo pot, in iščemo navdih, ki vre iz skromnega in častnega pogleda nase. In ko v našem pogledu na sočloveka opade vsaka težnja po avtoriteti, spreobračanju, moči in obsojanju, začutimo, da sejemo blagor.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...