Pojdi na glavno vsebino

Družina in delo: odgovor mladi mamici

Mlada mamica se je spraševala o svojih občutkih glede odnosa med družino in lastnimi ustvarjalnimi potrebami. Posredujem vam malo prirejen odgovor, ki sem ga napisala zanjo.

Draga A,. skrivnost najboljših projektov je v tem, da dobro denejo celi naši osebnosti in da poenotijo in uskladijo naše življenje. Pri projektih pa so najprej važna osnovna, jasna in pregledna dejstva ... da vemo, s čim imamo opravka. Najprej prvo dejstvo: za mlado žensko je težko sprejeti otroke. Zdaj doživljaš hude obremenitve. Imeti otroke je za svobodno žensko psihični šok, o katerem premalo govorimo. Nenadoma tvoje življenje, tvoj čas, tvoje telo ni več tvoje. Vse je treba dati in to prebuja našo sveto jezo, odpor do izničenja lastne osebnosti. (Kajti povejmo si na glas: dojenček si skuša vzeti vse, ker rabi vse, pa tudi pozneje ni dosti drugače in to več let.) To nelagodje je zdrav občutek, ki kaže na naše meje in nas varuje pred težnjo, da bi pozabile nase. A prav zato je važno videti tudi drugo dejstvo: nikoli več ne bomo svobodne kot prej, res. A nikoli več tudi ne bomo same kot prej. Popolno svobodo osamljenosti zamenjamo z delno nesvobodo povezanosti in iščemo nove oblike svobode, ki ni to, kar je bila prej, a je dovolj, da ostanemo žive in cele. Ne išči, kar je bilo, ker se ne vrne. Išči, kako si lahko svobodna drugače, na nov način. Ne kot samsko dekle, ampak kot žena, mati in ustvarjalka. Sanjo o izgubljeni svobodi je treba definitivno spraviti v arhiv in se predati novi viziji. Začenja se projekt svobode z družino ob sebi. Naj ti bo v tolažbo zavest, da je to ključni problem vsake ženske z družino. Tri težave imamo: se predati partnerju in ostati samostojne, se predati otroku in ostati samostojne, se predati delu in ostati samostojne. Ni kaj, izziv je velik, a vreden naše ljubezni. Ko ti bo uspelo zgraditi odnos med delom in družino, boš živela brez tesnobe. Splača se iskati te rešitve, možne so in sprostijo naše ustvarjalne sposobnosti, ki so neizčrpne. Včasih se ženske vržemo v poklicno delo zato, da v njem najdemo občutke navdušenja in sprejetosti, ki jih doma na najdemo. Če se tega zavedamo, smo že na dobri poti. Zunanje delo nam lahko pomaga, da ugotovimo, kaj nas polni z občutki vrednosti in potem lahko tudi doma poiščemo podobne občutke, iščemo način, da bi tudi doma dobile, kar nam manjka. To je potem v redu in nas umirja in bogati. Če pa zunaj nadomeščamo, kar nam manjka doma, v družini pa ničesar ne premaknemo, nas delo postopoma loči od družine. Zakaj? Družina dobi občutek, da nas ne more tako osrečiti kot zunanji svet, da ni na višini vsega tistega, kar čutimo zunaj. Lahko se čuti odveč ali na drugem mestu. Čustvena prizadetost pa vedno prej ali slej preide v skrito očitanje, v zamero in bolečino. Hudo je to, da potem prejemamo še manj in ostajamo vse bolj čustveno podhranjene ter tudi same polne zamere, ker nas družina ne podpira. S tem tvegamo, da bomo morda zunaj dosegale uspehe in priznanja za svojo delavnost in talent, a se doma ne bomo počutile varne, dragocene in ljubljene. Izziv je v tem, da postane tudi družina prostor močnih čustvenih doživetij in velike ovrednotenosti. To pa si moramo zgraditi. Skratka, občutke izpolnjenosti je treba poiskati tudi doma. Priznati si je treba, da brez podpore svoje družine ne moremo, da nam je nujno potrebna za srečno ravnovesje. Naučiti se moramo to svojo potrebo posredovati domačim na tak način, da postopoma dojamejo svojo dragocenost v našem življenju. Obenem se moramo tudi same naučiti družino vključevati v svoje delo in najti prostor za skupne trenutke, ko bodo vsi čutili, da so prvi v našem srcu. Ne gre za to, da se žrtvujemo in trudimo razumeti druge, medtem ko same ne pridemo na vrsto. Gre za to, da skupaj z njimi gradimo srečo za vse, da se naučimo svojo družino živeti tako, da vsi pomagajo drug drugemu v osebnem uresničevanju. Da nas družina ovira, je praksa, ki nam jo je predala druđžbena zgodovina, v to smo se vdali tako moški kot ženske. Zlasti otroci naj bi nas ovirali v naši ustvarjalnosti in pri vstopanju v svet. Če je naša mama doživljala družino na ta način, če je oče to doživljal, potem to prepričanje živi v nas. Z osebno poglobitvijo, brez predsodkov in z vero vase vedno pa lahko najdemo rešitev, ki bo nova, naša, sveže izdelana za nas. Nov pristop vsem podari, kar je potrebno za družinsko toplino. Odprtost in povezanost s svetom pa dobro dene celi družini, če odhajanje in vračanje izpeljujemo s srcem, s čutom zase in druge, s potrpežljivo vztrajnostjo. Če tega naučimo tudi svoje otroke, najdemo lahko čudovite rešitve. Ustvarjaj srečno v družini in izven nje!

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...