Pojdi na glavno vsebino

Družba brez kesanja

V naši družbi nismo razvili kulture kesanja. Mislim, da ima to zelo globoke posledice.

Prizor iskrenega kesanja med odraslimi je verjetno ena najredkejših vzgojnih scen, ki so jih kdaj videli naši otroci. Pa tudi mi odrasli jih v svojem življenju nismo videli veliko: koliko takih prizorov ste videli vi?

Kesanju se dosledno izogibamo … kot da bi bilo sramotno. Pa je najbolj častna stvar, ki jo lahko naredimo, najzahtevnejše in zato najzaslužnejše etično dejanje, ki ga človek lahko zmore. V polno izpeljanem kesanju se sproži najgloblje prerojenje in vrnjena nam je naša veličina.

Kaj vse počnemo namesto kesanja

Zato, da bi se izognili kesanju (in soočenju z resnico o svojih nagibih), počnemo marsikaj, od tega, da se vsevprek ponižujemo, do tega, da ne priznamo ničesar. A gre le za navidezna nasprotja. Poti so drugačne, cilj pa je isti pri obeh : biti nedolžni v svojih očeh.

Samoobtoževanje za stvari, ki sploh niso važne, nas obvaruje tega, da bi se ukvarjali z bistvenim in najtežjim. Kronični grešnik se namreč prepričuje, da se kesa, in da je torej vreden, da mu odpustimo. Kako bi lahko kaj očitali in pričakovali od ubogega človeka, ki se itak venomer muči in obtožuje?

Tudi kdor ničesar ne prizna, ker je vedno kdo drug glavni krivec, se prepriča, da mu nimamo kaj zameriti. On si res nima kaj očitati, običajno je žrtev razmer ali ljudi, ki so ga zavedli, on pa, pravičen in nedolžen, seveda ni sposoben razumeti, kdaj ga kdo zapelje …

Zato bi rada povedala, kaj JE po moje resnično kesanje. Na koncu bom dodala še, kako po moje vpliva na skupnost, če ljudje nikjer (zlasti med ljudmi na visokih položajih) ne vidijo pravega kesanja.

Družba brez kesanja namreč ne ponuja vzgledov, po katerih bi se med ljudmi oblikovali moralna občutljivost, občudovanje pravičnih ljudi ter vrednote duhovne moči, odgovornosti, resnice in časti.

Kaj je kesanje: stopnje resničnega kesanja

Zame je kesanje to, da najprej globoko doživim, kar sem povzročila. To je prvi korak. Mora me v dno zaboleti podobno, kot je zabolelo tistega, ki sem ga prizadela, drugače sploh ne vem, za kaj naj bi se kesala (kaj sem povzročila). Dokler tega ne morem čutiti, ni pogojev za kesanje. Drugi jasno čuti, če sem se sposobna vživeti v to, kar je prestal. Zato je njegova prva pravica, da je resnično občuten v svoji bolečini.

Za velike stvari, ki so morda trajale leta ali bodo na drugega dolgo vplivale, je drugi korak ta, da se pred njim spustim na kolena. Tega včasih ni mogoče dejansko storiti, gre pa za osebno dejanje, ki ga lahko izvedemo kjerkoli, tudi sredi gozda na samem. Šele ko mi tudi telo dokaže, da sem pripravljena pred drugim izraziti svoje obžalovanje in priznati storjeno krivico jasno in nedvoumno, lahko začutim ranjeno veličino drugega in kako je prav, da klečim. Klečanje je fizično potrjen sestop s položaja, na katerem sem nekoč JAZ stopila nad drugega in ga obravnavala kot bitje na kolenih, pohodila njegovo pravico do enakopravnosti in časti.

Tretji korak je, da se odpovem položaju, ki sem ga imela prej. Če sem bila na višjem ali vodilnem položaju, odstopim sama in ne da bi me kdo silil. Če sem si kaj prilastila, poskrbim, da bo vrnjeno, če sem lahkomiselno koga oškodovala, z odstopom jasno dokažem, da zdaj vem, da svojemu položaju nisem kos. Ne zanima me, ali so drugi še slabši, ne zanima me, da z javnim priznanjem pade senca na moje delo ali na mojo ustanovo, ki bo zdaj očitno omadeževana zaradi mene.

Verjamem le v proces kesanja in resnice in zaupam, da s to potezo KREPIM skupnost, ki mi je zaupala.

Prav to je ključno dejanje, kajti nešteti ljudje prikrivajo svoje prekrške z izgovorom, da bi bilo rušilno. A rušilno je samo zaščita potuhnjenega in objestnega zla, ki ga ni mogoče spraviti na svetlo razen s tem, da vanj posveti luč resnice in ljubezni do oškodovanih.

Žrtev mi ni dolžna razumevanja in podpore

Resnično kesanje ima tudi to moč, da mi daje jasnost glede tega, kar mi pripada in ne. Tisti, ki sem jih prizadela, imajo pravico do mojega kesanja, do odstopa in do popravljanja škode, jaz pa nimam pravice do iskanja zaveznikov. Treba je vzeti nase svoja dela neglede na to, ali jih bodo drugi tudi. Ta drža mi prepreči, da bi iskala zavetje in olajšanje med ljudmi, ki sem jih prizadela, in da bi iskala način, da se izognem izgubi zaupanja. Če sem na vodilnem položaju, ne skušam pridobiti izjav o tem, da mi še zaupajo.

Moja glavna pravica je iskati svoje dostojanstvo s tem, da se odprem resnici o sebi, o svoji odgovornosti, lahkomislenosti ali objesti. Pravico imam do srečanja s seboj, do spet najdene vere vase, do vračanja v čisto vest. To pa mi omogočijo le našteti koraki kesanja in poravnave.

Če si želim koga, ki me podpira v tem bolečem procesu, to prav gotovo ne more biti tisti, ki sem ga prizadela.

Tako naj bi ravnali vsi mi, ko naredimo kaj, kar nam vest prikaže kot storjeno krivico, povzročeno bolečino ali prevaro. Prav isto velja za avtoritete.

Kako navadno ravnajo avtoritete

Vsakokrat, ko oseba na višjem položaju moralno, finančno ali kako drugače oškoduje svoje bližnje, naj bi sledilo verodostojno kesanje v obliki, ki je bila opisana zgoraj. Žal tega ne vidimo nikoli. Če naj govorim za Italijo, ki jo dobro poznam, je odsotnost kesanja in poravnave (pa naj gre za politične, finančne ali cerkvene kroge ali za osebne zgodbe) eden od dejavnikov, ki so načeli družbo pri koreninah in sprožili razkroj vrednot in čuta za sočloveka na vseh ravneh. Malo ljudi se zaveda, da je vse to povezano tudi s porastom nasilja. Avtoritete, ki niso moralne avtoritete, na družno delujejo podobno kot oče in mati brez dostojanstva na svoje otroke.

Običajno avtoritete, ki kaj zagrešijo, pojasnijo, da je odgovoren predvsem kdo drug ali pa izjavijo, da so sicer odgovorne, a človek se pač lahko zmoti … in ostanejo na svojem mestu ali se preselijo na drugo, enako odgovorno mesto. Žrtvam ne dajo ne prostora ne položaja ne pomena, ki jim pripada. Neredko se celo zgodi, da se od žrtev zlorab in prevar celo pričakuje, da potrdijo zaupanje v avtoriteto, ki jih je oškodovala, saj se ta oklicuje za varuha ustanove, ki ji ljudje želijo pripadati. Obtoževanje in šibitev avtoritete se prikazuje kot sesuvanje ustanove in skupne prihodnosti. Ta mehanizem so od nekdaj spretno uporabljali vsi diktatorji, ki so na ta način dosegli sodelovanje ljudi za dejanja, za katera bi se posamezen človek sam nikoli ne odločil.

Kako deluje na družbo odsotnost kesanja

Drugače povedano: ljudje na višjih položajih, ki se niso sposobni skesati in odstopiti, vnašajo v družbeno tkivo rakaste celice. Mreža odnosov med ljudmi zboli, ker se nekaj zločestega hrani na račun medsebojne podpore, iskrenosti in spoštovanja.

Tako se mladi naučijo, da krivci sami določajo, kaj je primerno storiti z njimi. Pravzaprav storilcev sploh ni: avtoriteta navadno sama igra vse vloge – tožilca, branilca in sodnika, ki izreče oprostilno razsodbo z manjšo odškodnino. Priče ali žrtve ne doživijo častne spremembe svoje izkušnje, storilec si ne prevzame težke naloge soočenja in poravnave, ne izpostavi se osebno in neposredno. Oprostilnih okoliščin najde nešteto, obremenilnih pa prav malo. Krive so okoliščine, naivnost, splošna praksa, priložnosti … imena in priimki manjkajo ali niso pomembni, ker dobi zadeva splošen značaj nekega izmuzljivega pojava, kjer ni mogoče jasno določiti odgovornosti.

Odsotnost resničnega kesanja na javni sceni je globalna praksa, ki briše moralni čut. Avtoriteta, ki je naredila krivico, a deluje naprej brez pravih osebnih posledic, dokazuje, da je sama tista, ki določa moralne kriterije in posledice svoje (malenkostne) krivde. Sama se ne obtoži, drugi pa tega ne storijo (znano je, da podrejeni zelo redki prijavijo nadrejene).

Taka avtoriteta seveda širi med podrejenimi prepričanje, da vest ter osebna odgovornost nista bistveni, bistvena je solidarnost z avtoriteto in uveljavljeno prakso za »višje« cilje. Razkrivanje nepoštenosti se potemtakem zdi motnja in ljudje se naučijo, da je dobro molčati in sodelovati v nejasnih igrah moči, kot jih vodijo avtoritete, ki jih ni mogoče na noben način klicati na odgovor. Vse je opravičljivo, kar avtoriteta določi kot opravičljivo s svojim vzgledom.

Tudi beseda nepoštenost dobi zelo megleno vsebino, saj je meja med poštenim in nepoštenim ravnanjem premična: premika jo avtoriteta.

Merodajna je moja vest

Zato je za nas »spodaj« bistveno, da vemo naslednje: tisti, ki mi pove, ali naj avtoriteti zaupam, ni avtoriteta.

To je izključno moja vest. Samo ta ima rahločutno orodje, s katerim ocenjuje verodostojnost sočloveka, ki je na višjem položaju od mene. Ta občutljivi kompas v duši in telesu zaživi, ko postanemo sami sposobni iskrenega kesanja.

Vedeti, kaj je kesanje

Pot do neodvisnosti pred avtoriteto se odpre s tem, da se znam iskreno in verodostojno kesati. Samo tako si pridobim čistost pogleda in moč preizkušanega srca, ki zna začutiti, kdaj se drugi res kesa. V njem prepoznam, kar sem prestala sama.

V nas je edini kompas, ki pomaga k moralni orientaciji. Ko bomo zmogli proces svojega kesanja, bomo sposobni začutiti drugega. Šele tedaj bomo znali suvereno opazovati avtoritete in presojati upravičenost njihovega položaja. Šele tedaj bomo lahko za vzgled svojim otrokom in bomo tudi vedeli, kdaj jim je resnično žal in kdaj ne.

Iti skozi procese osebnega kesanja je zdravilno in osvobajajoče. Za nas in za skupnost.

Ko kdo kaj hudega naredi, zdaj vemo, za kaj gre. Vemo, kakšen boj se bo zdaj odigral v njegovem srcu. Vemo, kaj pomeni goreti v plamenu priznanja. Vemo, kakšna je cena. Vemo, kaj zahteva vest.

Tisti ljudje so vredni našega občudovanja, ki so tega sposobni. Ostalim pustimo njihovo sprenevedanje, spoznajmo, kaj lahko kot avtoriteta dajejo naši skupnosti, in ravnajmo v skladu s svojimi ugotovitvami.

Naš glavni problem niso razvajeni otroci in objestni mladostniki, ampak neodgovorni odrasli in še posebno avtoritete, ki sebi dopuščajo vse. A tak odnos do življenja terja vsakdanji boj, vojno z resnico in ljubeznijo, ki kličeta k prenovi.

Lažje je, če živimo v pripravljenosti na kesanje, namesto da vztrajamo v oklepni objesti.

Lepo bo takrat, ko bomo lahko pogosto občudovali pravičnega človeka na visokem položaju, ki zna iti na kolena.

Lepo bo, ko bomo vsakokrat, ko bo potrebno. to storili mi ali naš bližnji ….

Vedeli bomo, da so se začeli novi časi.

Lahko pa jih pripravljamo že danes.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...