Pojdi na glavno vsebino

Drugo pismo iz Italije: vztrajati v ljubezni do življenja

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Drugo pismo iz Italije: vztrajati v ljubezni do življenja

Ko je težko, postane vse odvisno od moči srca.

Pesem po balkonih je tišja, več je žalosti in manj je humorja in lahkosti, vrata so zaprta in pomladi se lahko dotikamo samo na daleč. Umrlo je že 20 zdravnikov, veliko je okuženega osebja, države so nehale izvažati v Italijo pripomočke, ker jih hočejo zase, brezvestneži nabavljajo zaloge, ki jih potem preprodajajo po desetkratni ceni, precej je zmede z birokracijo in naročili, vsemu temu ni videti konca. Pogosto osebje joka pred kamero, ko jih sprašujejo, kako je v bolnišnicah. Zadnji pozdrav največkrat poteka po mobitelu, ki ga drži dežurni zdravnik. V ganljivi ilustraciji tednika Espresso so prikazani zdravniki in bolničarji, ki držijo v naročju umirajoče, kot to prikazuje Michelangelova Pietà.

V državi je poniknilo vse, kar se navadno oglaša in kliče na pomoč. Nasilje po domovih je gotovo v porastu, ženske so utihnile, otroci so še bolj ogroženi, duševni bolniki težijo svoje domače, izginile so vse možnosti za tolažbo, ki pride od srečanj na svobodi, vsak je ujet v to, kar je njegova realnost

In vendar se v toplih valovih dogaja še naprej tisto neustavljivo osrečujoče, ki sem ga opažala že v prvem pismu.

Nešteta dejanja sočutja, razumevanja in bližine. Prijazen nasmeh v trgovini, »Tu nam gre še dobro!«. Mehka in ljubezniva sporočila, napis na vratih lokala: »Odprli bomo, čim se bomo spet lahko poljubljali!!« Učenci, ki ugotavljajo, da je pravzaprav lepo, da obstaja šola in da imajo stik, v katerem doživljajo zanimanje zase, in da ne pogrešajo običajnega druženja za vsako ceno. Italijanska Iznajdljivost: podvodno masko sta tehnik in zdravnik priredila v izdelek, ki stane malo, a pomaga za dihanje, izdelala sta navodila in jih dala na splet, zdaj jo je mogoče tiskali v 3D. Pojavlja se nešteto idej za preživetje in razvedrilo. Opozicija je manj napadalna kot običajno in predlaga pametne ukrepe, odgovorni za civilni zaščito priznajavo vse težave in se ne sprenevedajo ali hvalijo, kako so brezhibni. Vsem je jasno, da smo ranljivi, zmotljivi in da nihče nima recepta, da bi to rešil. Vsi vemo, da so okrnjene demokratične pravice nevarnost, ki jo je potrebno skrbno obvladovati. Veliko več je resnice kot običajno, a brez črnogledosti, grenkobe in napadalnosti.

Kljub temu, da vsi vedo, da bo težko spet pognati gospodarstvo in da bomo nekaj časa vsi imeli manj, in kljub temu, da pričakujemo val depresij, izgorelosti in nepredvidljivih stisk, na vse to sijeta neustavljiva sončnost in konstruktivnost tega pogosto tako nediscipliniranega in neodgovornega naroda. Ljudje ostajajo v veliki meri prisrčni in ne zamudijo nobene priložnosti, da si ne bi kaj šaljivega zaklicali čez cesto, kaj praznovali in se veselili vremena ali česarkoli lepega. To je res del njihove kulture. Prav malo je tistih, ki opozarjajo, naj se ne veselimo, ker prehudo, in mislijo, da je težiti velika modrost. Od teh res ni velike koristi. Več je tistih, ki negujejo svoje veselje do življenja s tem, kar malega imajo v tem trenutku in kar podprira odpornost duha, ne le telesa.

Kot je v neki stari vinjeti rekel Snoopy: «Predlagam, da smo zadovoljni kar brez razloga …«

Res, potrebni smo ljubezni v molekularni obliki, iskric veselja, zelenih bilk vere vase in v druge BREZ zunanjih razlogov. To je v nas in lahko zaživi, če si prisluhnemo.

Prava pot ni skrbeti, ampak POSKRBETI, kot vedno pravi Josipa. Poskrbeti za vsako uro dneva, da ne mine brez toplih občutkov, ki obnavljajo življenje v nas in okrog nas. Bodimo hvaležni življenju za vse, kar še lahko čutimo, mislimo in delamo vsak dan na novo.

Naj v nas živi pomlad, čeprav letos drugače. A nič manj ni mogočna kot vsako leto, nič manj neustavljiva in še bolj kot prej nas vabi, da pustimo za sabo ugodnosti, ki so minile, in se predamo nalogam sedanjosti.

Delajmo predano, upajmo si misliti na novo in povežimo se neslišno. Lahko izumimo čas, ki ga še ni bilo.

Vsak od nas je zaprt cvet na ogromnem pomladnem drevesu sveta. Odprimo se vsemu, kar lahko lepega in mogočnega razumemo in čutimo prav zdaj in prav zato, ker je svet postal drugačen.


Oznake: osebna rast kriza veselje

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...