Pojdi na glavno vsebino

Drugi je skrivnost

Prava komunikacija nas hrani in krepi, ker ljudje črpamo moč za samostojno življenjeiz stika. To pa ni mogoče, če mislimo, da o drugem vsemo vse bistveno.

Komunikacija, ob kateri doživljamo prejemanje in nahranjenost, je samo tista, v kateri se dogaja pretok, ker je bil vzpostavljen resničen medčloveški stik. Da je stik resničen, pa ne sme imeti drugega namena kot izražanje in poslušanje. Če drugega opazujem, obenem pa se ne podajam v pristen odnos, med nama ni stika. Obstajajo samo poskusi medsebojnega vplivanja. Tokrat vam predlagam nekaj misli o poslušanju. Spoštovanje, kaj je to? Razumevanja lahko tudi dolgo ne dosežemo, gre le za to, da vsaj eden od dveh doživlja drugega z iskrenim zanimanjem, s spoštovanjem, za drugega resnico drugega. Ta resnica je lahko do nas krivična, drugi je lahko odbijajoč in poniževalen, kar pa ne spremeni dejstva, da je koristno razumeti, kdo je in kako doživlja samega sebe in svet. To je važneješ kot uveljavljanje sebe. Samozaščita nam bo šla veliko bolje od rok, če ne bomo popustili v spoštovanju drugega ob spoštovanju sebe. Spoštljiv pristop nikakor ne pomeni, da smo podrejeni ter da se ne znamo postaviti zase. Naša kultura nas je naučila misliti, da obstajata samo dve alternativi, zmagovanje in poraženost: če nisi močnejši, potem si nujno šibkejši. Zelo redko pa skušamo komunicirati zato, da bi vedeli, kako mislijo in čutijo drugi, iz zanimanja in spoštovanja do skrivnosti v sočloveku. Definirati drugega V vsakem človeku je nekaj neskončnega, skritega, svetega, kar se še nikoli ni razkrilo niti njemu samemu. Zelo pogosto pa ljudje mislijo, da vedo vse o drugem, in ga celo definirajo z eno besedo (idiot, velik človek, dobra ženska, nezreli mladostnik, ženskar, genij, podlež , svetniški človek...). Kako naj bo taka oznaka vsaj približno verodostojna? Če dojamemo, da smo skrivnost tudi mi sami, nam bo spoštovanje skrivnosti drugega bližje. Kadar iščemo elemente, ki bi zadoščali za našo orientacijo (hitri profil, diagnoza, definicija drugega), iščemo krajšo pot do cilja, a to ni način, da vzpostavimo stik. Pri vsem tem pozabljamo, da vsaka uporabna diagnoza zelo omejuje našo sposobnost opazovanja, predvsem pa ustavlja pretok čutenja. Opazovanje pa pomeni, da ne vklapljamo predsodkov, prepričanj in osebne zgodbe. Zato še zdaleč ni preprosto, moramo se prej zelo prečistiti. Veliko globlji stik vzpostavimo, če si najprej priznamo, da ne vemo veliko in da moramo šele dojeti, kdo je drugi ... Če se bo hotel razkrivati in če bomo sposobni začutiti njegov trenutek, nam bo polagoma uspelo začutiti, kako se počuti, kaj misli o sebi in kaj pričakuje ... Niti najbližjih ljudi ne spoznamo enkrat za vselej in brez odprtosti za stik se od njih prej ali slej odtujimo. Kaj vse odkrijemo, če odpremo svoje sposobnosti za dojemanje drugih! Najbližji in neznani Odnosi, ki jih je najbolj pomembno zrelo premostiti, so odnosi s starši. To seveda ne pomeni, da moramo biti v tesnem stiku z njimi. Gre za notranjo svobodo: če jih doživljamo brez stisk, avtonomno, z razumevanjem, brez grenkobe in strahu, očitanja in zahtev, potem lahko doživljamo tudi druge odnose rodovitno. A tega problema ni mogoče obiti. Slovo od jeze na očeta in mater je osnova za vse naše čustvene vezi. Še najpomembnejše dejstvo pa je, da preko tega najdemo odnos do lastnih otrok ter vseh moških in žensk našega življenja, zlasti pa partnerja. Če mislimo, da vemo vse o drugem (in še posebno o svojih starših, partnerjih, otrocih) se komunikacija niti ne začne. Treba si je priznati, da imamo o najbližjih poenostavljeno podobo zato, ker to rabimo. Nekaterih spoznanj o sebi in svoji sposobnosti za odnos nočemo srečati, zato mora biti drugi tak, kot smo si ga naslikali. Zato bomo govorili, da ga »znamo na pamet« ... Kadar smo pred seboj popolnoma odkriti, se odpre tudi svet pred našimi očmi in drugi lahko postane, kar je. Drugi ni več tisto, kar mora biti, da bomo lahko mislili o sebi tisto, kar hočemo. Tudi naši občutki niso več tisto, kar smo si naložili kot obrambo ali dolžnost. Resnica postane mogoča. Samota v družinah se konča, ko smo pripravljeni stopiti v stik z resnico v sebi in drugem. Morda bomo ugotovili, da moramo zaživeti bolj daleč drug od drugega. Morda bomo ugotovili, da je možna večja bližina. V vsakem primeru bomo našli način, da bodo stiki pristnejši in svobodnejši, s tem pa resničnejši. Pravo življenje se začne šele, ko naredimo prostor skrivnosti drugega.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...