Pojdi na glavno vsebino

Dragoceni konj na vajetih

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Dragoceni konj na vajetih

Življenja ne držimo na vajetih tako, da enkrat odločimo, kako naj vse gre.

Redkim ljudem uspe, da imajo na koncu dneva občutek, da so soodločali o svojem času in dogajanju. Gotovost, da mi vodimo divjega konja in ne on nas, je odvisna od tega, ali vsak hip spremljamo njegovo moč in se odzivamo vešče, v spoštovanju njegove sile in v jasnosti lastnega cilja. To pa zahteva, da smo vsak hip budni in da na vsak trzljaj odgovarjamo s prilagojeno držo vseh delov našega bitja. Če naš konj dobi občutek, da je zapuščen, da ne vemo, kaj in kako z njim in da nas pravzaprav ne zanima, kam gre, bo podivjal in nas vlekel na slepo.

Zjutraj in zvečer se je potrebno ustaviti in prisluhniti: ali zdaj sledim svoji smeri? Je potrebno, da malo popravim držo, prijem, kaj zategnem ali popustim? Me je zaneslo, kamor ne želim iti? Tudi čez dan je nujno, da se občasno ustavimo, zapremo oči, umirimo in odložimo telo na varno ter globoko zadihamo. Kje sem, kaj se dogaja, kam me nese, kaj je najbolje, da zdaj naredim in zakaj? Čez dan se v tem primeru ne ženem, ampak virtalno potujem.

Lahko smo jezdec, ki pogosto ustavi konja in se razgleduje po neznani pokrajini. Trdno drži uzdo in prisluškuje v veter. Kaj opažam? Kaj se zares dogaja v meni in okrog mene?

Kako naj obvarujem svoj smisel, če tega ne delam?

Sila dogajanja, zunanjih vplivov in dogodkov je velika, moč življenja nepredvidljiva in burna. Varni na tem divjem konju bomo le, če smo z njim povezani v tesnem, vitalnem in čutečem stiku, skrajno pozorni in obenem dovolj spočiti, da lahko sledimo dogajanju. Zato je treba večkrat na dan obstati, odložiti težo in gnanost ter za nekaj minut utihniti v molčeči, globoki pavzi. Začutimo mir, čudež in silo svojega obstajanja ter veliko odgovornost.

V rokah držimo svoje življenje!

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...