Pojdi na glavno vsebino

Draga oseba v bolečini

Draga oseba v bolečini

Biti ob drugem ljubeče, ko doživlja bolečino, je ena najzahtevnejših drž in ključno merilo naše notranje moči in odnosa do sebe. Ne ostajajmo v megli, iščimo jasno smer. Brez tega se izgubimo.

Ta članek sem se odločila napisati, ker sem opazila, da je o tem vprašanju težko najti knjige in članke. Predvsem pa se o tem skoraj nikoli ne govori. Sama sem imela večkrat opravka s temi občutkiv in sem opazila, kako zelo drugače se lotevam te stiske danes v primerjavi s preteklostjo. To je bila zame namreč vedno najtežja preizkušnja.

Najprej sem opazila, da se moja sposobnost spremljanja drugegega v bolečini povečuje vzporedno z osebno rastjo, z vero vase.

Včasih je bila zame draga oseba v bolečini vir grozne tesnobe in sprožil se je nagon po bežanju ali (izmenično) želja po žrtvovanju in izničenju, ki naj bi drugega odrešila, ker bom jaz to vzela nase.

V bolnišnici sem to opazila pri nekaterih materah v odnosu do otrok, pa tudi med partnerji, starši in otroki. Gledati bolečino drugega je v glavnem neznosno, če ga imamo radi. Nihče ni opremljen za to izkušnjo, ko pade vanjo.

A kdo nas je sploh kdaj pripravil na to? Kdaj smo imeli možnost, da bi se ozrli vase in se vprašali, kako bomo vsemu temi kos, ko pride? Ker prej ali slej pride za vse.

Zadeva seveda ni preprosta, tu bom dala samo nekaj namigov iz svoje izkušnje.

Draga oseba je potrebna bližine. Pogosto ne moremo olajšati fizične bolečine, a lahko smo ob njej. Lahko podarimo to, da ne ostaja sama. Toda podarjati svojo paniko ni dar. Tudi dajati svojo žalost, bolečino in strah ni dar. Če je v nas to, drugi ni obdarjen in naša bližina je dodatna teža. Potrebno je stati v krogu svoje moči, zavedanja, da je njegovo življenje v njegovih rokah, da sam odloča, da njegova duša in telo iščeta povezavo in izhod, da ne vemo nič o njegovi skrivnosti in usodi. Lahko pa smo tam in posegamo samo v meri, ki jo čutimo kot spoštljivo do njegove volje. Prav tako ne moremo sprejeti, da nam bolnik naloži popolno odgvornost za svoje počutje ali življenje. Tudi to je zabloda.

Kot vidite, imamo več dela s sabo kot z drugim. Pravične drže namreč ne moremo improvizirati. Gre za sad vsakodnevnega vračanja v globok stik z ljubeznijo, močjo, vero vase v vseh njenih razsežnostih. Je nagrada za tistega, ki si vsak dan, leta in leta vzame čas, da se uči živeti v moči in ljubezni. Zato začnimo, če tega nikoli nismo počeli, da bomo pripravljeni in da ne bo treba bežati.

Mnogi zbežijo in to jih potem preganja celo življenje, ker je srce ostalo ujeto v neizpolnjeno ljubezen. Koliko primerov poznam, ko so se pari razšli, odrasli otroci zapustili starše, družine razsule, ker ljudje niso bili kos tej preizkušnji ...

Bežanje ni edina stranpot, tudi žrtvovanje sebe je napaka. Biti ob drugem pomeni modro presoditi, kaj zmoremo, in odmerjati svoje dajanje, da ga vedno ostaja še dovolj za lastno življenje in za zdravo, krepilno vračanje k osebi, ki trpi. V primeru, da izgorimo, ne bo dobila od nas ničesar lepega več. Sočutje, sposobnost, da drugega doživljamo in podpiramo zahteva veliko notranje obilje.

Bolečine lahko trajajo samo nekaj dni, včasih pa se stiska vleče tedne in mesece, celo leta. Več časa traja, večjo moč bomo potrebovali, več stika s svojo vero vase, več povezanosti z lepoto življenja, več ljubezni od drugih, več pomoči.

Zato preglejmo svoje življenje in se vprašajmo, kaj že danes delamo za to, da bomo nekoč znali podpreti drago osebo v njeni bolečini, ostati z njo, ne izgubiti sebe in svoje vedrine, v jasni zavesti, kaj je in kaj ni naša vloga, v poštenem vpogledu v dogajanje, možnosti in resnico o tej najzahtevnejši bližini.

Tudi ko drugi umira, velja isto. Ljubezen bo ostala in odnos bo preživel, če bomo speljali odhajanje na način, ki tolaži nas in njega in je spoštljiv do obeh, do resnice odnosa, kot ga zmoreva oba. Tisti, ki odhaja, nima več pravic od tistega, ki ostaja.

STOPIMO IZ MEGLE.

Oba naj bi dala svoj prispevek, ker je ljubezen vedno dvojina in vedno lahko dajemo samo svojo polovico. KAJ BO ODLOČIL DRUGI, JE NJEGOVA PRAVICA. KAJ MI, JE NAŠA.


Oznake: osebna rast bolečina spemljanje

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...