Pojdi na glavno vsebino

Dobro in zlo v nas

Dobro in zlo v nas

Psihoterapija ne pomaga, da postanemo plemenitejši. Za to je potrebno kaj več.

italijanska filozofinja Mortari pravi, da obstaja pomembna razlika med terapijo in nego sebe. Terapija zdravi rane, nega sebe pa pomaga najti smer, ki daje našemu življenju globino, smisel in vrednost – to je temeljno sporočilo njene knjige. (Luigina Mortari: Aver cura di sé, Raffaello Cortina Eidtore)

Sama ugotavljam prav isto, a obenem opažam, da morda terapevti to premalo jasno in glasno sporočajo in da zato splošna neodgovornost naroča psihologiji čudeže. Nekateri si hočejo to plačati, drugi zahtevajo to zastonj, ker se doživljajo kot žrtve. A zdravja ni mogoče ne izterjati ne kupiti: ne fizičnega ne čustvenega ne duhovnega. Tu velja pravilo, da dosežemo samo toliko, kolikor čistega srca smo vložili v svojo preobrazbo.

Psihoterapija ne naredi ljudi dobrih ali boljših kot prej. Okrog tega je veliko sprenevedanja.

Izid je bistveno oidvisen od tega, kakšni gredo ljudje vanjo, kateri namen se skriva v najglobljem delu osebnosti: so željni ljubezni, skromni, pripravljeni videti svoje odgovornosti, graditi poravnavo, dati svojemu življenju globino in smisel, uporabiti bolečino in rane, da jih uporabijo za prerojenje? Ali pa iščejo pomoč zato, da pripišejo vse hudo staršem, službi ali družbi, da od terapevta zahtevajo vse in ne dajo nič, da končno pridejo na račun in izrazijo najslabše brez posledic, ker pač terapevt ne more nikoli nič zahtevati ali očitati, ali da končno zberejo dovolj dokazov o tem, da so žrtve, ki jim ni pomoči.

Egoizem, uničevalnost, maščevalnost, laganje sebi, hinavščina, zavist, lakomnost, grabežljivost, nepoštenost … v človeku ne izginejo s psihoterapijo, ukvarjanjem z osebno rastjo in seminarji vseh vrst.

Odpravi jih šele moralna drža POLEG psihoterapije in po njej, odločenost za dobro vsak dan na novo in v vedno bolj prosojnem pogledu nase in drugega, v nepremagljivi notranji potrebi po resnici.

Usmiljenje, skromnost in pripravljenost odpustiti so dobrine, za katere se je potrebno odločiti, veličina dobrega srca in obenem prodornega pogleda v zlo nikomur nista podarjeni zastonj.

Skratka, potrebno je odkrivati sebe, kot smo v resnici, in pustiti, da nam svet pove, kaj delamo.

Se soočiti s tem, kako nas doživljajo drugi, je zelo zahtevno. Pogosto ne dajemo toliko ljubezni, kot mislimo, pogosto drugim ob nas sploh ni tako lepo, kot mislimo. Soočenje s to realnostjo nas naredi poštene, skromne in trdne, ker ne stojimo več na majavih tleh oboževanja sebe in smo zato tudi varni pred potresi usode.

Zato je vsekakor dobrodošlo, da se podamo v psihoterapijo, če čutimo, da ne znamo živeti in da smo kar naprej nesrečni. A ob tem je dobro vedeti, da se bo treba prej ali slej soočiti z vprašanjem dobrega in zlega v sebi in da izbire ni mogoče poveriti nikomur. Pa tudi na usodo, otroštvo ali groznega partnerja se ne bo mogoče sklicevati, ker leži je etično vprašanje v globini onkraj vsakega življenjepisa.

Vsak dan se odločamo tudi za dobro ali zlo, pa če se tega zavedamo ali ne.

Bodimo si v oporo v tem iskanju, ker je pot dobrega strma in noč pogosto mrzla, dolga in temna. A lahko se počutimo varne, kajti nikoli nismo sami, ko rešujemo čistost svojega srca.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...