Pojdi na glavno vsebino

Divji konj v duši

Divji konj v duši

Med dopustom pogosto izvajamo velik pritisk na druge. Ali pa ga doživljamo. Slišim klic preganjanih:  DAJTE NAM MIR!

Prav med dopustom (v družinah in med sorodniki ali prijatelji) začne prevladovati pritisk oziroma predstava o obveznih pametnih, sprostilnih ali zdravih dejavnostih ZA DRUGE. Kar je (najglasnejšemu) idealno in všeč, naj bi bilo tudi prav tudi ostalim. Dopustniška tiranija je eden najbolj mučnih prizorov, ki jih doživljam okrog sebe.

Prostost se zdi nevarni demon, ki ga je treba ukrotiti. Vsi morajo biti pametno dejavni ali početi kaj za oglaševanje aktivne življenjske drže. Kdaj naj se vstaja, kaj naj jemo in kdaj, kam naj hodimo in kaj naj počnemo … To je lahko prijetno le, če se povežejo ljudje s podobnimi željami. Sploh ni rečeno, da so to partnerji, otroci ali sorodniki. Želje niso krvna zadeva. Želje so rojene na svobodi in iščejo sorodne duše.

Dopuščajmo si torej dopust v pravem pomeni besede. Odkrijmo, kaj bi počeli na svobodi. Kaj bi si vzeli, kar nam vedno manjka? Kam NE bi šli? Kam pa BI z veseljem šli? Česa nekaj časa sploh ne bi počeli? In kaj bi končno počeli CEL DAN?

Spustimo na svobodo svojega mladega konja. V našem srcu živi in že celo leto cepeta v staji.

Naj se zdivja vsaj zdaj. Pobožajte ga po grivi. Veter je v njej!

Naj prosto teka vsaj uro na dan že zdaj, da bo na dopustu že vajen svobode!

(P:S: Ste brali najino knjigo Pristno praznični? V njej je marsikaj o dopustu, ki bo vreden svojega imena!)

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...