Pojdi na glavno vsebino

Demon perfekcionizma

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Demon perfekcionizma

Perfekcionizem je poln skritega nasilja. Želja po odličnosti pa je polna ljubezni do dela

Nasilnost perfekcionizma najbolj očitno opazimo, ko se na primer ljudje pripravljajo na poroko, obletnico, velik družinski praznik. Vsi zahtevajo od sebe in drugih, da zadeva vrhunsko uspe. Da ne bo napak. Da ne bo imel kdo kaj reči. Da bomo naredili vtis. Da bomo sijali v svoji popolnosti. A na tem skupnem odru se žal nihče ne počuti srečnega in ljubljenega.

Seveda je to skrito pod plemenitim ogrinjalom želje, da bi bilo vsem lepo, da bi poskrbeli za vse v dobro vseh in da bi dali od sebe najboljše. Da ni tako, se pokaže, ko se kdo od zadolženih za skupno proslavitev skuša temu festivalu popolnosti izogniti ali se celo upira in moti. Takrat vsi planejo po njem, ker kvari idilo, ki pa je v resnici skupinska preganjavica, polna strahu, skritega dokazovanja za nazaj in za naprej in grenke nepotešenosti v odnosu do okolja in sorodstva. Na Veri vase imamo opravka s tem še in še, saj ima ta zmaj sto glav. Tej vsebini sva celo posvetili knjigo Pristno praznični.

Želja po odličnosti deluje drugače. Izbere, kar je možno speljati v miru in v spoštovanju do tega, kar vsak naredi iz srca, in se temu predano posveti. V ospredju je odnos med udeleženimi, toplina skupnega veselja, pripravljenost na nepredvidljivo, iskanje lahkosti, ustvarjalnost. Nihče se ne počuti na izpitu, nihče ničesar ne dokazuje in ne sodi. Kar se zatika, se potrpežljivo rešuje v zavesti, da vedno obstaja še druga pot.

Odličnost gradi na MANJ, na omejevanju, ki presodi naše počutje, možnosti, razmere ter poišče največjo kakovost in doživljanje obilja v tem, kar imamo na voljo v resnici. Gradimo na izbranosti, na tem, da speljemo nekaj malega po svoji meri in po najboljših močeh v povezanosti z drugimi. Nič več kot to, a v zavesti, da ustvarjamo nekaj, kar nas iskreno veseli in ne obremenjuje.

Perfekcionizem je seveda na delu tudi vsak dan, ker ne pozna pokoja. Preganja matere, ki hočejo otrokom kuhati najboljšo hrano, jih voziti na zrak na idealno mesto in ob pravi uri in vsak dan in oblečene tako, da je vse popolno, ob tem pa doma vse narediti, da nihče ne more reči, da ne znajo, ne zmorejo, niso sposobne ženske. Ko pridejo obiski, mora biti vse brezhibno, hrana odlična, razpoloženje super, otroci zgledni. Isti slog se potem kaže v poklicnem življenju, kjer nikoli ni nič dovolj, da bi si dale priznanje in malo miru.

Zlasti ženske prinašajo ta vzorec s seboj in jim ne pusti živeti. Pod njim tli pekoča, boleča ničevost, jeza na svet in nase, zamera, da se morajo preganjati in ne pridejo nikoli na vrsto za oddih in mir. Tu in tam to plane na dan kot ranjena pošast, ki udari, zakriči, ugrizne, rani, pohodi … Včasih so to izpadi joka, besedni napad na partnerja in otroke, ki seveda niso popolni, nasprotno. In ki niso hvaležni, da se ženska žrtvuje ZANJE in uničuje za vso to popolnost. V resnici se ne žrtvujemo za družino, ampak za svojega demona, ki nas nikoli ne poplača. Kot preganjamo sebe, enako preganjamo domače.

KAJ, KO BI NEHALE S TEM? Ko bi se vprašale, kaj to je, kako deluje, ali res to izbiramo? Smo kdaj res to IZBRALE?

Vsak dan malo, ob podpori koga, ki je to že speljal, lahko kršimo ta pravila in naredimo vsako stvar malo drugače. Svoboda se začne tisti hip, ko prvič opustim kaj navidezno NUJNEGA in se spoprimem s posledicami v sebi, s krivdo in nemirom, in si dovolim, da se pokaže, kaj me žene. Tako začnem učiti divjo pošast sodelovanja in spoštovanja do tega, kar je zame res bistveno.

Sadovi perfekcionizma so strgane vezi, nasilje, nesrečnost vseh vpletenih. Sadovi posvečanja izbranim opravilom pa so veselje, mir in povezanost.

Sestavljajmo mozaik dejanj, v katerih sije bistveno.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...