Pojdi na glavno vsebino

Delati v zmajevem breznu

V službah, kjer vidijo vse najhujše v naši družbi, lahko ljudje izgubijo svoje obzorje.

Naj za uvod povem, da sem prva, ki ji je namenjen ta članek, in da poznam zadevo, o kateri pišem, iz osebne izkušnje.

Pogosto berem intervjuje ali članke, kjer uveljavljen, podkovan strokovnjak nedvomne poštenosti govori o tem, v kako obupnem položaju smo. V njegovih besedah deluje senca pričakovane katastrofe v boju z mogočnim sovražnikom in občutek žrtvovanosti, ker ni slišan kljub vsemu, kar daje. S tem morda želi prebuditi ljudi iz pogubnega spanja in zastrašujoč prikaz položaja naj bi učinkoval kot zdravilen šok. V resnici pa taka sporočila povejo še največ o človeku-bojevnikou z zmajem in njegovem položaju.

Posreduje nam sicer podatke, ki so resnični, verodostojni, in to ima svojo vrednost. Toda če je želel obuditi v ljudeh željo, da kaj prispevajo, da dodajo svoje predloge, da se povežejo, skratka ... da ustvarijo kaj zdravega in lepega v odgovor na hudo, ki se dogaja, potem jih ta pristop ne bo pritegnil. Zakaj? Ker iz njega govori izkušnja vsakodnevne premaganosti in s svojim sporočilom nas dejansko vabi vanjo. Si lahko tega želimo?

Ne bomo se podali za njim, če smo po branju takih izjav potrti in čutimo, da nimamo moči nad tako velikimi protisilami uničevanja, kot jih doživlja on. Raje se bomo zatekli v kaj prijetnega, saj imamo že vsi zahtevno delo in osebno življenje in iščemo moč. Naložil pa nam je dodatno breme, breme, pod katerim se očitno sam opoteka.

Ljudje ne ustvarimo novih možnosti, če nas ženejo skrb, strah, občutek neuslišanosti, očitajoča jeza nad krivično družbo, nesposobnimi politiki in nedgovorno večino.

Navdih se prebudi – in s tem želja, da bi sodelovali - če pred nami vstane vizija. Obzorje, mi kliče.

Ne govorim o iluzijah, o poceni tolažbi, o zanikovanju dejstev.

Govorim o tem, da glasno obsojanje vsega človek potrebuje takrat, ko je sam v stiski in poln naboja. Učitelji zanemarjenih otrok, zdravniki, socialni delavci, terapevti, zaposleni v boju z nasiljem, kriminalom, zlorabami ... vsi delajo v zmajevem prepadu. Tam se zbirajo ljudje, ki so padli v brezno in bodo zelo težko prilezli ven.

Ko se zaposleni na teh področjih začnejo izražati tako, kot sem nakazala zgoraj, lahko sklepamo, da izgubljajo stik s svojo bivanjsko varnostjo, nimajo prave podpore v svojem okolju, da samozaščita popušča ali celo, da se jim bliža osebna ali poklicna katastrofa.

Govoriti brez obzorja pomeni, da smo že v stanju hudega pomanjkanja in da je stik z lastno ustvarjalnostjo že nekaj časa prekinjen. Začeli smo ostajati v zmajevem breznu tudi sami.

O izgubi obzorja pri strokovnjakih duševnega zdravja (a tudi pri vseh ostalih, ki delujejo v kulturi, zdravstvu, politiki) bi lahko veliko napisala. Poznala sem jih kar nekaj in vedno sem naletela na to, kar opisujem v tem članku.

Prav zato, ker so visoko izobraženi ali celo doma v teh vprašanjih in ker je dejansko družba krivična in neusmiljena do potrebnih, zlahka mislijo, da samo poročajo o zamolčani realnosti in da ozaveščajo javnost.

Včasih rabimo skromnost in priznanje, da smo hoteli doseči, kar ni v naši moči. In da smo opustli, kar pa je v naši moči. Na primer skrb za svoje zanemarjeno telo, izpraznjen notranji svet, obubožano osebno življenje, stike, ki zdravijo, toplino varnega kroga, ki nas krepi. Zlasti strokovnjaki za najhujše bi morali imeti na vrhu spiska svojih pacientov sebe.

Samo ljudje smo, ljudje v ogromnem in pogosto pošastnem svetu, in kadar si dodelimo neprimerne naloge, lahko izgubimo vid. Takrat ne opazimo, da smo se naselili v zmajevem breznu in da nehote delujemo v njegov prid.

Res je, potrebni smo podatkov in resnice o hudih stvareh. A treba jih je uporabiti za rast, za ustvarjalne načrte, za povezovanje in svežo vizijo možnega.

Enako važno je, da vsak pogleda vase in ob izrekanju svoje zaskrbljenosti pošteno presodi, ali še vidi nad seboj obzorje, ki ga presega.

Samo pogled, ki sega čez vse to in se povezuje s čutečim in močnim telesom, samo srce, ki pije poživljajoče stike, samo stik z lastnim darom bojevnika proti zmaju (če ga imamo!) nam omogoča, da se spuščamo v zmajevo brezno in vsak dan spet pridemo ven nedolžni in nekontaminirani.

Take ljudi prepoznamo, ker so sposobni otroške pristnosti, mladostniške duhovitosti, topline brez besed, modrosti starca, ki ga nič ni zlomilo. Če kaj kritizirajo, to na nas deluje kot kres: veličina misli, pogum, energija, ljubezen gorijo do neba. Nekaj takih redkih ljudi sem poznala.

Njim je posvečen ta članek. Hvala, da ste mi pomagali pogledati zmaja in dojeti, kje je moje mesto.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...