Pojdi na glavno vsebino

Deklica na plaži

Videla sem pretresljiv prizor, ki mi je pokazal pogosto žensko usodo in zahtevnost poti iz nje.

Na plaži se je igrala prelepa deklica z dolgimi lasmi. V njenih gibih in na njenem obrazu je bilo nekaj kraljevskega in izredno plemenitega, name je delovala kot dragoceno bitje obdarjeno s posebno milino. Vstala in je šla nekaj prosit očeta, ki je ležal na soncu. Moški se je napol dvignil in surovo zarenčal nanjo celo vrsto očitkov in žaljivk, kot daje zagrešila strašen prekršek, ker je motila njegovo dremanje. Mama je ležala in poslušala, kaj se dogaja, a ni storila ničesar.

Deklica ni poskusila vztrajati ali braniti svoje želje. Ugasnjeno se je obrnila in se s počasnimi, neslišnimi koraki vrnila na svoje mesto. Nič na njenem telesu ni izražalo notranje bolečine. Spravila je svoje igračke v košek v neki plemeniti oddaljenosti od vsega, kar je doživljalo srce. Počasi, nežno in tiho, kot da je sama na svetu in da se je nič več ne tiče. Nato je sedla in negibno čakala, kot da se je čas ustavil, kot okamenela ali kot da je odšla v drug svet, kjer je na varnem.

Bila sem pretresena, kot da sem videla padec angela. V hipu me je prešinilo, kako dolgo bo trajalo, preden bo lahko izražala svoje želje prosto in brez strahu, zavrnila surovost, se vzravnala v zavesti svoje človeške veličine in svoje pravice do ljubezni in sočutja. Vem, veliko let ne bo mogla začutiti svoje resnične, srčne poti in lepote svoej duše in telesa. V kakšno žensko bo zrasla?

Pogosto vidim prizore, ki napovedujejo prihodnost. Odrasli se na srečo lahko vrnemo nazaj iskat svojo veličino.

Opazujmo otroke okrog sebe s srcem, da jih bomo lahko prepoznali v svojih bližnjih … in v sebi.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...