Pojdi na glavno vsebino

Dar besede

Na treh straneh skušam pojasniti svoje občutenje važnosti jezika, s katerim že od otroštva nagovarjamo sebe, drugega in svet.

Kdor zna prisluhniti našemu času, sliši pešanje lastne in izmenjane besede, čuti odsotnost njenega odmeva in vidi ugašanje njenega jedra. Težko je nagovoriti bežečega, nestrpnega sočloveka, težko se dotaknemo njegove tajne sredine. Dostojanstvo besede se nam umika, jezika se polašča oglaševanje, zlorablja ga propaganda, razgrabila ga je prostaška gostobesednost. Vedno manj je trenutkov, v katere bi lahko kapnila tehtna beseda, porojena iz zbranosti in samozavedanja. Čas je, da poiščemo pot vrnitve. Dar besede čaka, da ponovno sežemo po tem, kar nas je preoblikovalo v ljudi. Da krenemo nazaj po svoji sledi. Pravi uvod za razmišljanje o tem vračanju je novorojeni otrok. Tam je začetek vsakogar izmed nas. Jezik, s katerim se razodevamo, je poln zgodovinskega, a tudi osebnega spomina. Če ga ne razberemo, je minil zaman. Vsak človek je bitje besede od prvega diha. Zajamemo zrak, da bi zaživeli, in že smo klic, ki išče bližnjega. Želimo povedati, da smo, želimo se prebiti v zavest sočloveka. Toda beseda, s katero nam uspe nagovoriti svet, nam ni podarjena. Pridobimo si jo šele ob svojem varuhu, če je ta pripravljen prisluhniti naši gnanosti, ki išče srečanje. Dojenček je govoreče bitje, položeno v nastajajoče vesolje sporazumevanja. Naše uho najde drugega že davno prej, preden ga lahko najdejo naše roke. Obrisi zavesti že od prvega hipa srkajo vase barve človeškega glasu in abecedo čustev v dihu in glasilkah. Poraja se prvi skrivnostni črkopis za branje smisla lastnega bivanja in za vpisovanje sebe v zavest bližnjega. Prvi veliki dosežek človeškega bitja je, da te drugi razume brez besed. Sledila bo želja, da se naučim besede, ki jo bo prepoznal in uslišal. V vsak zlog je vgrajena psihofizična izkušnja hrepenenja, vse je zalet, ki naj doseže drugi breg, vse je poskus in tveganje, preboj skozi grozečo, gluhonemo zapuščenost. Otrok ne spregovori iz ljubezni do besede, temveč zato, da se dotakne drugega čez veliko razdaljo, ki ločuje človeka od človeka. To je vzgib, zaradi katerega sežemo po prvi besedi: obstajati za drugega, zaživeti v njem. Temeljno gibalo človekovega hrepenenja po jeziku ni obvladovanje jezika, temveč iskanje upoštevanosti. Govorimo zato, da bi stopili iz svoje nepomembnosti in prebili brezbrižnost, ki ubija. Ob tem zaživi želja, da bi stopili v svet, prodrli v njegove skrivnosti, zapuščali varnost in tvegali spoznanje. Uslišan otrok lahko odkrije, da med ljudmi poteka pretakanje, v katerem postaja svet postopno razumljiv, privlačen in obetaven za raziskovanje. Beseda išče odnos z bližnjim, beseda je klicanje in ponujanje sebe. Zato ni hujšega kot pobito vračanje sprevoda upajočih besed, ki smo jih zaman poslali v svet. Beseda, ki se vrača domov prezrta, zlorabljena in ponižana, prinaša opustošenje. Mladi, ki so izgubili stik s sanjo, položeno v lastne besede, doživljajo obup odvečnosti. Ta kratek ovinek nazaj v naše otroštvo in odraščanje se mi je zdel pomemben, saj radi pozabljamo, čemù sploh govorimo. Pozabljamo, kako pogosto se porajanje besede nikoli ne dopolni. Temeljni in mogočni nagibi po besedi, v kateri bi se srečevali, nas preganjajo od otroštva do starosti, a vsakdanjost jih prezira. Ob tem ne hirajo le čustva in odnosi, temveč tudi vse najodličnejše človekove sposobnosti. V družbi, ki ne omogoča počlovečenja po besedi, ne najdemo prostora niti za razmah uma in duha. Beseda bo vedno neločljiva od hrepenenja, ki jo vzdržuje, od svojih treh bivanjskih silnic: da bi bili za druge vidni, da bi dosegli sodelovanje in pomoč ter da bi razumeli svet. Svet, v katerem naša beseda ne more postati srečanje, je lahko samo nerodovitna, ledena doba duha. Šele oplojeno ozračje namomogoči, da zadihamo kot bitje učenja in ustvarjanja. Iz življenjepisa Helen Keller, v katerem slepa in gluha avtorica izpove, kaj ji je pomenilo odkritje besede v otroštvu, razumemo zlasti tretjo silnico: kako beseda sprosti strast po spoznavanju. Deklica dolgo ni mogla razumeti, kaj hoče njena učiteljica. Na dlan ji je risala črke, besede, a Helen dolgo ni dojela, da obstaja nekaj, čemur pravimo beseda. Takole pravi o svojem srečanju z besedo voda. »Nenadoma sem začutila megleno zavest, kot nekaj, kar je pozabljeno -- spreletela me je misel. In odkrila se mi je skrivnost jezika. Tedaj sem spoznala, da pomenijo znaki v-o-d-a čudoviti hladni nekaj, ki teče po moji roki. Živa beseda je prebudila mojo dušo, dala ji je svetlobo, upanje, veselje, svobodo! Zapustila sem vodnjak željna učenja.« (Helen Keller, Zgodba mojega življenja, 1917). Moč besede se ji je razodela kot nekaj pretresljivega in mogočnega, kot da je pripuščena v nov svet, v smiselno, pretresljivo bivanje. Odkriti, kaj vse pomeni jezik, ni kognitivna, mentalna operacija. Ko dojameš, da lahko občutek tekočine, ki drsi med prsti, poimenuješ voda, se somrak nemega čutenja, tesnoben notranji kaos razporedi v nekaj, na kar lahko deluješ. Nenadoma je Helen dojela, da je mogoče z mislijo nekaj storiti in šele tedaj je doživela tudi zagon želje po učenju. Razmah uma je povezan z besedo, ki v življenje prinaša prelom. Želimo se naučiti besed, ki osmislijo notranji kaos, besed, ki imajo moč povzročanja. Spominjam se sebe kot otroka, ko sem strmela nad čudodelno močjo besede ob branju knjige Tisoč in ena noč. Odkritje, da Ali Baba s čarobnim stavkom razmakne skalovje, se mi je zdelo osupljivo in navdušujoče. Kaj vse se lahko zgodi, če le poznaš prave besede! Lahko si navaden fantič, a če imaš besedo, imaš v rokah moč za vse dragocenosti sveta. Ko smo bili otroci, besede še niso bile papir, bile so žive in dejavne. Učinkovale so na nas kot čudodelne formule, ki jih je mogoče izgovoriti z junaško gorečnostjo, priklicati nepremagljivoega zaveznika, jih zavihteti kot meč, ki obglavi zmaja. V naši davni skupni preteklosti, v rodovni skupnosti, besede še niso bile ločene od svoje življenjske moči, delovale so na svet živih in mrtvih. Ljudje so se jih dotikali previdno, pomembne besede so izgovarjali oprezno, kajti znale so priklicati nevidne svetove, obračati usodo, odganjati smrt ali ponavzočiti nesrečo. Besede gredo po svetu in izvedejo, kar si jim naročil storiti. Dati ime je pomenilo razkriti smisel in prostor imenovane stvari v vesoljnem redu. Koliko je še ostalo v nas tega spoštovanja do imen stvari? Danes se besede ne bojimo več in tudi častimo je ne več. Ali nimamo pogosto občutka, da naše besede nihče več ne jemlje zares? Da beseda vedno manj zaleže? Sodobni ljudje ne znajo več stati za svojo besedo. Zapuščajo modrosti stoletij, naložene v pračloveško izkušnjo z jezikom. Naša zavest je nastala kot celota, kot porajanje celovitega počlovečenja, v katerem sta se v dvojini rojevala skupaj organizem in beseda. Še vedno je tako: kar govorimo, to postajamo. Ohranjanje sebe in lastnega sveta še vedno poteka pod vodstvom besede, ki edina lahko omogoča dejaven odnos do sebe in življenja. Poskusimo poimenovati, kar počnemo, z izbranimi besedami, pa bomo takoj ugotovili, koliko je vredno. Vprašajmo se, ali smo še v stiku s prvinskim jezikom življenja, ki nas vrača nam samim in plemeniti skupno usodo. V vsakem sodobnem človeku počiva nešteto nedonošenih besed, ki jih ni znal pospremiti v rast. Akademiki so vrhunsko razvili anatomijo besede, jezikoslovje se je razraslo v neštete veje. Še nikoli ni bilo toliko profesionalcev jezika, utapljamo se v nalivih besed, ob tem pa vidno peša naša sposobnost, da bi govorili ustvarjalno, občuteno in po meri za najgloblje potrebe sebe in drugih. Nenehno se izpopolnjujemo, da bi si podvrgli moč vplivanja, ujeli v zanko moč besede. Toda vse, česar ne spoštujemo, nas zapusti. Morda je danes nujno občasno obmolkniti in se pustiti preobraziti od neizgovorljivega in neobvladljivega. Priznajmo, da nas bo beseda vedno presegala in begala, da je ni mogoče vpreči za naše cilje kot vdano živinče. Vedno spet bo odhajala neznano kam, iskala vračanje v kaos, ker hoče ponavzočiti svet, iz katerega prihaja. Doma je v večno svežem porajanju, na začetku vsega, tja se vrača, da spet potone in se razpusti v razbeljeni tišini. Tedaj lahko doživimo vso mogočnost njenega rojstva. Najbolj zasije v polnosti tišine, ki jo zna ustvariti s svojo močjo. Naša odgovornost do besede nam ne narekuje le skrbi za jezik, kot ga je obogatila zgodovina. Ne gre le za dediščino in spomin. V njej se svetlikajo tudi obrisi prihodnosti, ki bo rodila nove besede. Ko izbiramo besede, s katerimi živimo, sestavljamo slovar prihodnjega življenja, naše besedišče pa postaja naša usoda.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...