Pojdi na glavno vsebino

Danes je mogoče!

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Danes je mogoče!

Podarimo si danes tisto, kar nam je nekoč najbolj manjkalo.

Spomini na preteklost, v kateri smo trpeli pomanjkanje (niso nas nikoli pohvalili, niso se nas ljubeče dotikali, niso bili pozorni na naša čustva ...), so koristni le, če nam kažejo pot do vsega, kar si želimo danes zase. Le spomin, ki prebuja žive želje in prebuja moč, nam hoče dobro.

Če nas niso pohvalili, iščimo iskrene ljudi, ki vidijo našo vrednost. Učimo se jim zaupati in verjeti. Ali se zavedamo odpora do danes možnih darov življenja? Ponižani otrok v nas je namreč poln zamere in ne verjame, da je lahko uslišan. Noče slišati, da ga kdo pohvali, takole govori: "Če nekoč tega nisem tega dobil, me tudi zdaj ne zanima več. Prepozno je. Takrat sem hrepenel, a čas veselja je minil ...". Kar nekaj časa moramo vaditi, da nam postane sprejemanje pohval prijetno in da se ga začnemo veseliti iz vsega srca in s celim telesom.

Če so z našim telesom ravnali grobo, potrebujemo vsak dan veliko nežnosti in ugodja za svoja čutila, ki so doživela toliko bolečine. Če se bomo sebe in drugih dotikali nežno, gledali, kar je lepo in tolažilno, poslušali, kar daje moč, se polnili z vonji, ki oživljajo, potem bomo počasi prehajali v občutenje obilja in miru. Vleklo nas bo k ljudem in v kraje, kjer to doživljamo, kjer naše telo okreva v zdravilnem olajšanju in ugodju.

Vitalnost priteka v nas preko naših čutil, predvsem skozi vonje, kožne občutke in podobe. Če nismo doživljali predane ljubezni svojih staršev, je danes čas, da jo prejemamo in dajemo v izobilju. Danes so okrog nas dosegljivi novi ljudje, prijatelji, otroci, ki so pripravljeni veliko dati, vsi, ki jih še nismo srečali, a obstajajo.

Mnogi ljudje zaradi preteklosti ne uslišijo ljudi ob sebi, ki hrepenijo po njihovih dotikih. V imenu vsega, česar ni bilo, uničujejo sedanjost in prihodnost. Nebogljeno bitje v nas, lačno ljubezni, dotikov in ovrednotenosti, nas gleda in čaka na dovoljenje. Brez našega sodelovanja se ne more predati in ne sme sprejemati. Preteklo pomanjkanje traja v nedogled, če mu to dopuščamo, in se samo nikoli ne umika. Če dovolimo, zasede vse žive prostore v nas in opustoši vse naše življenje.

Odgovorni smo za porajanje vsega, česar nikoli ni bilo. Danes lahko storimo, česar nekoč nismo mogli. Tu je čas, na katerega smo čakali kot otrok. To malo bitje v nas še vedno čaka in nas s precejšnjim nezaupanjem gleda, kako živimo. Ga bomo uslišali in mu vrnili vero v življenje in v pomoč? Bo ta otrok doživel, da ga odrasli v nas zna občutiti in mu prisluhniti in ga peljati v življenje?

Vse okrog nas se predaja življenju v tem toplem poletju. Naj bo srce potolaženo, naj telo zadiha, naj se začne vse, kar je še možno.


Oznake: osebni razvoj odrasti


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...