Pojdi na glavno vsebino

Dan za dnem osvobajam svojo pomlad

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Dan za dnem osvobajam svojo pomlad

Če smo nedostopni za srečo, se pomlad ne more vrniti v našo deželo.

Veliko let sem hodila skozi življenje v popolni opremi za nesrečnost. Oborožena do zob proti veselju in brezskrbnosti.

Če pogledam nazaj, vidim mlado žensko, ki ima v ušesih zamaške za vse novo in sveže, kar bi lahko vplivalo na njen pogleda nase. Vidim sebe, da nosim črna očala in opažam samo, kar je nesrečno, brezizhodno in boleče. Vidim, da imam na nogah uteži, zaradi katerih je vsak premik težak in zelo naporen. Vidim, da nosim prisilni jopič, zaradi katerega moje roke nimajo možnosti, da bi segale po stvareh, ki so ji resnično blizu in ljube, in ki bi se čuteče dotikale sočloveka.

Vidim bitje, ki se trudi na mestu, da bi spremenilo svet, vidim srce, ki peša pod vso to opremo za negibnost, vidim, kako malo daje svojim dragim in kako je naporno sebi.

Danes razumem ljudi v tej drži, začutim jih, ko jih srečam. Njihova ujetost mi je tako domača.

Pogledam nazaj in vidim meglico svojih mladih let, ko sem hodila po svetu obtežena in povita v preteklost, in pozdravljam pomlad, ki jo danes lahko doživljam. Pot je bila dolga, potrebno je bilo dan za dnem odlagati vso težko opremo. A vsak korak je osvobodil delček pomladnih sil, ki čakajo v vsakem od nas.

Končno lahko povem tudi drugim, da obstaja pot preko rosne trave pod cvetoče drevo, in da lahko stopimo v mehki topli veter v občutku, da smo rešili svoje življenje.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...