Pojdi na glavno vsebino

Cvetenje tvoje puščave

Cvetenje tvoje puščave

Prepustimo se cvetenju, ko pride, da nas preobrazi za naslednji korak.

Verjetno vsi poznate pojav, ko puščava po dežju zacveti v rekordnem času. Pesek izgine pod morjem cvetja. Narava navadno deluje v počasnem ritmu, vajeni smo opazovati letni ciklus dreves in rož, saj vemo, da nič ne zrase iz dneva v dan.

Obstaja pa tudi drugačen pojav. Takrat se zdi, da nenadoma »iz nič« vznikne slavje življenja.

Včasih planejo v naše življenje smrt, bolezen, izdajstvo, huda bolečina ... in takrat se pokaže, kako znamo biti kos valu, ki zagrne oči. Takrat je čas za zbiranje in izražanje moči srca, moči duše in sile duha. To je ena od sten življenja, ki jih je treba preplezati in dati vse od sebe, da ostanemo resnično živi in pripravljeni na drugo, ki tudi pride.

Včasih pa planejo v naše življenje nepričakovana ljubezen, pomoč, zasujejo nas darovi in nalivi svetlobe. Takrat je čas, da širimo srce, odpiramo roke, pozabimo na strah in dvom ... in praznujemo. Tudi tu je treba dati vse od sebe: vso radost, vso hvaležnost, vse navdušenje, ki ga zmoremo spustiti v svoje življenje. Takrat stojimo pod slapom in pustimo, da izpere iz nas vse, kar smo dali, prestali in trpeli, vse vloženo utrujajoče delo, ki je omogočilo, da smo dočakali svoj čudežni trenutek. Tu pokažemo, da znamo prejeti in se razliti navzven.

Visenje v steni in stanje pod slapom radosti sta dva obraza našega človeškega položaja. Če smo resnično živi, izmenično doživljamo oba in vsak nam daje kaj drugega. Vsak služi drugemu in ga obnavlja.

Pogosto na teh straneh berete, kako iz stiske. Danes dajemo prostor trenutkom ali daljšim obdobjem, ko naša puščava cveti. Ne zahtevajmo, da traja. Veselimo se je kot otroci in pustimo ji, da pred nami razodene vso svojo mogočno lepoto in milost. Uslišani lahko potem zaspimo pod velikim nebom in smo pripravljeni na naslednji dan. Okrepljeni, odprti za vse, sposobni nositi radost in bolečino z enakim žarom in nespremenjeno srčnostjo.

Smo pripravljeni na cvetenje naše puščave, ko se začne?

To je ena od vsebin Vere vase: biti sposobni vdihniti srečo, ko se pojavi na vratih in je morda dolgo ni bilo. Včasih sem mislila, da sreča sama odpre srce. A ni tako. Potrebno ji je narediti prostor. Si prizadevati vsak dan, da

širimo pljuča in oči.

Šele potem lahko vstopimo v prekipevanje in nam ljubezen pokaže, kaj vse nam pripada.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...