Pojdi na glavno vsebino

Cvet se osuje, da veja rodi

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Cvet se osuje, da veja rodi

V žalovanju za izgubljenimi iluzijami prezremo, kar se rojeva in ponuja.

Marsikaj nežno milega in lepega, kar smo sanjali, se v življenju osuje. Ko popadajo na tla cvetni listi, nam je samo hudo. Tudi vse, kar se nikoli ne bo vrnilo, je podobno temu osipanju. Če ostanemo samo pri bolečem poslavljanju, prezremo nekaj bistvenega.

V naravi je konec cveta začetek sadu in semen, pogoj, da se življenje rastline nadaljuje. Še več: da se množi in da gre v svet.

Iz vsake naše osute neuresničene sanjske želje se nekaj nadaljuje, kar pa je potrebno odkriti. V nas dozoreva sad, poln semen. Nahranil nas bo in povezal s svetom na bogat, razkošen način.

Edini pogoj je, da hrepenečega drevesa, ki se je osulo, v obupu ne posekamo in izruvamo iz tal, ker nam ni pustilo užiti cvetja. Če pomlad ni bila mogoče, se čas ni ustavil. Kroženje časa in ljubezni se nadaljuje.

Zato stopimo vsak pod svoje drevo in glejmo, kaj zori in postaja dar. V miru, v odloženi grenkobi, v tihem poslušanju lahko iz dneva v dan postaja jasno, kako sanje zdaj živijo v svoji drugi podobi in kako usoda odgovarja in ponuja, kar smo prosili.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...