Pojdi na glavno vsebino

Čutiti se naučimo na varnem

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Čutiti se naučimo na varnem

Začnimo čutiti. Šele tako se lahko začne drugačno življenje.

Naša samoobramba je zaupana občutkom, ne umu. Občutki nas varujejo.

Predstavljamo si, kaj bi se začelo dogajati v družbi, če bi oblast odpoklicala vse sile javnega reda, izklopila vse varnostne sisteme, ustavila vse laboratorijske preiskave v zdravstvu in prepovedala kroženje vsake novice, ki opozarja na bližajočo nevarnost. Naši občutki imajo prav to nalogo: mimo uma (ki upravlja druga omrežja) nas nenehno obveščajo o vsem, kar čutimo, in kar nas vznemirja, boli, straši. S telesnimi občutki nam sporočajo, s čim naj se ukvarjamo. Dežela našega telesa je odlično opremljena za samoobrambo, če le pustimo, da varnostni sistemi delujejo.

Um govori o dolžnosti, o tem, kar je treba misliti in čutiti, a ne ve ničesar o našem resničnem počutju in potrebah. Prepričuje nas, da je vse v redu, pa čeprav nas stiska okrog srca. Okolje želi, da smo taki, kot se silimo biti, mi pa podlegamo svojemu idealu sebe.

Naravni mehanizem

Tudi duševno zdravje ima svoj imunski sistem, a da ga lahko zažene, mora identificirati motnjo, bolezensko klico. Kaj me boli, straši, moti, odbija, kaj je za moje srce nesprejemljivo in pretežko? Ta naravni mehanizem nam omogoča, da ukrepamo na podlagi verodostojnih informacij. Če bi to delali že od otroštva naprej, bi imeli opravka z jasnimi občutki. Kaj nas oživlja in kaj mori, na primer? Največkrat so stvari zelo jasne, le da jim ne dajemo prostora. Pri malem otroku je vidno, česa ne mara in kaj ga radosti, in burno izraža svoja čustva. Če so ustrezno sprejeta in obdelana v odnosu s starši, obenem tudi hitro minejo, pa čeprav so eksplozivna, in spet nastopi ravnovesje. Občutenje v varstvu zaupanja se tako razvija in zori.

Znano je, da so otroci izredno dojemljivi za samoozdravitvene procese, naravno nagnjeni k temu, da iščejo olajšanje v pravo smer ... če jim to omogočamo. Tudi nam vračanje v občutke pomaga do ozdravljenja.

Zapletanje in megla

Če se tega ne naučimo kot otroci, se kot odrasli zapletamo v vedno bolj komplicirane mreže. Preprostih, jasnih občutkov ne prepoznavamo, z njimi nimamo zaupnega odnosa, ne znamo jih uravnavati. Večina ljudi ve samo, da so živčni in napeti ali utrujeni in izčrpani ali razočarani in vsega naveličani. To pa niso izvorni občutki, to so že predelave in največkrat nimamo pojma, za kaj gre.

Ko gre zares

Ko se v življenju kaj zalomi, se pokaže naša nebogljenost. Običajno zavlada boleč, divji kaos in obnašamo se kot utopljenec, ki maha okrog sebe, pa mu je huje in huje. Ko zvemo, da smo hudo bolni, ko nas partner zapusti, ko doživimo hud poraz ali udarec ... se pokaže, da sploh ne vemo, kje bi začeli. Kaj čutim? Obup, jezo, sram, strah .. in polno vsega, česar ne poznam ... V vrtincu neobvladljivih občutkov se otepamo na način, ki vse še poslabša.

Takrat se pokaže, kako malo znamo poskrbeti za svojo rešitev, kako se ne znamo ljubiti, podpirati in spremljati skozi stisko.

Dotakni se me

Zato je tako pomembno, da postanemo dojemljivi za svoje občutke. Počasi se jih lahko naučimo prepoznati in poskrbeti zase. Ko začnemo obračati pozornost navznoter, se začne proces samozdravljenja. Naše telo začuti, da smo pozorni, naši občutki doživijo, da jih opažamo in gledamo z ljubeznijo.

Vse, kar začnemo gledati, se začne tudi spreminjati. V našem telesu, v našem občutenju je veliko bolečih mest, ki nas prosijo: poglej me, poslušaj me, dotakni se me.

Iščimo okolje, ki nam pomaga, da odgovorimo na ta klic.


Oznake: osebni razvoj občutki


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...