Pojdi na glavno vsebino

Čut dolžnosti ali čista ljubezen?

Čut dolžnosti ali čista ljubezen?

Pred časom sem z Urški ČERNIVEC odgovorila na nekaj vprašanj o ženskem občutku dolžnosti. Objavljam  skrajšan intervju, ki se mi zdi še vedno sodoben glede na to, kar mi pogosto pišete, drage bralke.

Pogosto mi pišete, kako pomagati otroku, možu, vnašati v družino več ljubezni ... V spodnjih odgovorih lahko najdete nekaj namigov o tem, kako graditi tople vezi na zdrav način, v katerem ne bomo žrtvovane.

Kaj za vas pomeni skrbeti zase zvesto in predano in kako naj bi to v praski uresničevali mlade mamice in očetje, žene in možje?

Predvsem si je treba priznati, kaj res občutimo. Spoštovati drugega pomeni, da mu o sebi ne dajemo neresnične slike, kajti to pomeni, da ga zavajamo. Zapiramo mu pot do sebe. To vnaša v družine hlad in žalost. Ne izvajajmo nad seboj nasilja prisilne prijaznosti in čezmerne dobrote. S tem se izognemo grenkobi in zameri, ki ju rodi samozatajevanje, pa čeprav se smehljamo cel dan in sploh ne čutimo, koliko je v nas bolečega pomanjkanja in ostrine. Resnično dober je mogoče biti samo iz iskrenega srca, ki jasno čuti, česa mu je preveč, kaj boli, česa si želi dobiti.

Kje je po vašem mnenju meja med zdravo skrbjo zase ter mučeniškim razdajanjem v družini, ki ga poznamo kot cankarjansko materinstvo?

To mejo precej jasno pokaže telo, če mu le prisluhnemo. Ko smo utrujeni, razdraženi, ko nam gre na jok, ko čutimo, da v nas ni več otroškega veselja, igrivosti, ko smo nestrpni in zadirčni do najbližjih in čutimo upad samospoštovanja, smo do sebe zelo kritični. Vse to kaže, da nismo več v stisku s svojim radoživim, blagoslovljenim jedrom, z ljubeznijo do življenja. To otroci zelo občutijo. Naše strto srce lahko samo boli, ne more pa dajati. Cankarjansko razdajanje v resnici ni razdajanje, je moreče dušenje drugega s svojo skrbjo, nesrečnim odnosom do življenja, s težkim srcem polnim krivde in strahu. Mati je na Cankarja z vsem tem (in z velikanskimi pričakovanji) izvajala hud pritisk, kar je težko imenovati ljubezen.

Kaj pa potem je prava ljubezen? Zapisali ste: »Vsaka ženska bi si morala enkrat na dan privoščiti, da je lena, neprilagojena, sitna ... to bi ji povedalo, da je človek. Če misli, da je superženska, postaja pošast.« Je za vas ljubezen do sebe tudi to, da se znamo ustaviti ne glede na goro opravil, ki čakajo v družini in se vprašati, kako v resnici smo?

Ljubezen je nekaj svetega in zato besede ne smemo zlorabljati za obnašanje, ki z ljubeznijo nima nič. Priganjanje sebe k delu, zanemarjanje občutkov, bolestni strah pred kritiko kogarkoli, vse to je samo pobijanje srca in nas dela mrzle, strupene in trde. Če sem v verigah popačene vesti, ne morem ljubiti. Zato res upam, da se začenja nov čas in da bomo postavili na prvo mesto prisrčnost in iskrenost. Družine bodo lahko spet toplo zavetje, v katerem ljudje odprejo srce. Tega si res želim in za to tudi delam.

Kje in kako se lahko prisrčnosti in iskrenosti naučimo?

Iskrenosti naj bi se naučili doma, od staršev, ki so med seboj prosojni kljub temu, da so obenem obzirni in čuteči. Vse je mogoče povedati tudi na lep način, v pravem trenutku. Iskrenost ni surova, je blaga, čista, obenem pa vztrajna in se nikoli ne pusti utišati. Če doma tega ni bilo, se tega lahko naučimo v skupini, ki je varna in odprta za iskrene besede.

Zelo me je pretresla izpoved prijateljice, ki je mami predlagala drobne spremembe, a brez vidnega uspeha. Nekega dne, ji je mama priznala, da ne more slišati njenih potreb, ker niti svojih ne sliši, saj se je v zakonskem življenju prilagajala željam moža in tašče tako močno, da je prezrla svoje potrebe in je čustveno otopela ... Kako se zavarovati pred tako čustveno otopelostjo?

Otopelost nastane iz dneva v dan, ko namesto na občutke pazimo na svoje dolžnosti in pričakovanja drugih. Preprečimo jih le, če pustimo, da nas resnično pretrese spoznanje, kam to vodi: v čustveno smrt, v odtujenost od partnerja in lastnih otrok, ki jih ne moremo več srčno podpirati.

Velikokrat slišim starše, ki govorijo: »Še to in ono postorim, potem si bom pa vzel čas zase in počel tisto, kar me zares veseli.« Toda, ker ima vse prednost pred tem, da bi si vzeli » čas zase«, tega pogosto zmanjka. Kako se rešiti tega vzorca odlaganja svojih potreb, da bo naša duša lahkov polnosti živela?

Odlaganje teh bremen ni stvar uma in volje, saj je prav volja iznakažena in nas žene, da se moramo presegati. Potrebno je stopiti v proces čustvene preobrazbe, dobesedno na pot spreobrnjenja. Dojeti, da sta resnica in ljubezen eno, si priznati, kako škodljivo je, kar smo se naučili čutiti in delati, in najti podporo za nove korake. Storilnost in želja, da bi se izkazali s svojo pridnostjo, je zamegreh napuha.

Kaj lahko naredimo že takoj?

Lahko začnemo z vsakodnevno pozornostjo nase, ki počasi premakne notranji svet v smer ljubeče iskrenosti. (Pristop je opisan v knjigi Vera vase). Sama sem se tega naučila na delavnicah z Josipo Prebeg, ki je umetnica v ustvarjalnih idejah, kako spreminjati realnost z minimalnimi koraki. Ta tihi in nežni pristop mi je res spremenil življenje. Gre za to, da ustavim sebe kot v neslišni molitvi,ko se obrnem vase v iskanju čiste resnice in poiščem pomoč svoje duše. Božja bližina se oglasi v iskrenosti, ne v prisilni dobroti.

Zakaj je tako pomembno, da se znamo ustaviti?

Včasih vzkipimo za prazen nič, smo napete in razdražene, se zadiramo nad kom, ki nam ni nič žalega storil. Pod vsem tem je navadno skrita bolečina in zamera. Nekaj se je zgodilo (in verjetno ne prvič), kar nas je ranilo, razžalostilo, razjezilo, razočaralo, spravilo v obup, pa čeprav samo za hip. Nekdo je spet preslišal, kar smo rekle, spet naredil gib, ki ga sovražimo, izrekel, kar nas straši in ustavlja, odklonil kaj, kar smo želel dati, si vzel, kar nismo hotele dati. A šlo je mimo kot goreč meteorit in se zarilo v srce še preden je bilo ozaveščeno. Srce se skrči in otrpne, mi pa nadaljujemo svoj dan sitne in iztirjene. Zato je tako važno, da se ustavimo, ko zaznamo očiten premik na slabše v počutju in se vprašamo:

  1. Kaj mi je?
  2. Kdo me je pred kratkim prizadel? (Danes? Včeraj? Pred dnevi?)
  3. Na račun česa in koga se jezim na življenje?

Razlog je vedno konkreten, sproten, blizu. Nekaj sproži jezo na življenje in cel svet, nekaj točno določenega in zato dostopnega za naš poseg: nekaj konkretnega gotovo lahko naredim. Videti to šviganje bolečine v sebi je ključnega pomena. Lahko si povem, s čim se želim ukvarjati, da se ne bo ponavljalo. Važna vsakdanja vprašanja so:

  • Kaj me potolaži in pomiri, vlije upanje?
  • S kom bom govorila o tem?
  • Kdaj?
  • S katerim ciljem? Kaj želim graditi?

Vsak dan je odvisen od takih trenutkov, ki nam dajejo pravo smer ali pa nas odvračajo proč od stika z lastnimi (ranjenimi) potrebami. In vsak dan potem usmerja življenje.Vsak hip, ko se vprašam, kaj mi je, ustvarjam ljubeče življenje.

Koliko časa zase naj bi so po vašem mnenju in izkušnjah na dan vzel mož/žena, da bi bil/a v stiku s svojim notranjim dogajanjem in močjo ter posledično tudi bolj v stiku s svojim sozakoncem in otroci? Kaj naj v tem času počne?

Mislim, da je potrebno vsak dan dobiti čas za stik s seboj in za odnose. Kaj pa je važnejše od tega? Kaj naj bi počeli v tem času, to pa je odvisno od marsičesa. Receptov ni, treba je ustvariti svojo formulo. Najprej se je treba naučiti prisluhniti sebi. Vsak dan. Potem lahko začnemo sploh opažati druge in jih čutiti. Kako stopati v stik? To je dolg proces iskanja in učenja. Prizadevanja, v katerem si vsak prevzame odgovornost za iskanje in preverjanje, kaj je tisto, kar mu pomaga in gradi družinsko ljubezen. Če se notranje odločimo, da je to najpomembnejša stvar na svetu, potem bomo gotovo našli način, kako naprej.

Kaj pa, če nas je strah izražati v družini svoje želje in potrebe, če globoko v sebi verjamemo, da smo ljubljeni samo, če storimo to in ono?

Ko drugim ustrežemo,nismo ljubljeni – smo odobravani. Bistveno je, da ta dva občutka jasno ločimo v sebi. Ljubezen je prav iskati, odobravanja pa ne, ker to ljubezen uničuje. Kot sem rekla že zgoraj, pa se z voljo in čisto sami tega ne moremo naučiti. Gre za hude notranje pritiske, zastrašeni smo in nesvobodni. Mislim, da vedno rabimo pomoč, ker je prav v najtesnejših odnosih najtežje postati odprti in zaupati, da smo lahko, kar smo. Preveč se bojimo zavrnitve, potrebno je vaditi z ljudmi, ki se jih ne bojimo izgubiti. Vsaj zame je bilo tako in na delavnicah vidim, da je to res tudi za vse, ki pridejo k nam.

Po katerih obnašanjih bi vi prepoznali ženo/moža, ki ljubi sebe in ne čaka na to, da ga/jo bodo drugi opazili in pohvalili?

Taki ljudje so pristni in čuteči, prosojni in vedno podobni sami sebi, potrpežljivi do drugih, ker niso pod pritiskom. So ljubeči, ko morejo, in prostodušno, z jasno besedo se umaknejo, ko ne morejo več. Drugih ne kritizirajo in sebe ne dajejo v nič. Ne pustijo si ukazovati. Ne popustijo pred izsiljevanjem. So topli in včasih otroško navdušeni. Najpreprostejše pa je to: ob njih nam je lepo.Tudi ko nas ne odobravajo, čutimo toplino, naklonjenost in bližino, počutimo se ljubljene brez očitanja, da nismo pravični.

Del spreobrnjenja je tudi iskanje sorodnih duš, ki nas podpirajo v ljubezni in pomagajo postavljati mejo vsem (tudi najožjim sorodnikom), ki hočejo vplivati na našo vest z izsiljevanjem in očitanjem.

Še zadnja misel: SPREMEMB NE MOREMO IZPELJATI SAMI. POTREBNI SMO VARNOSTI, BREZ KATERE Z NAJBLIŽJIMI NE MOREMO ISKRENO SPREGOVORITI IN BITI USLIŠANI, KER SE PREVEČ BOJIMO ZAVRNITVE. NOV SLOG SI LAHKO PRIDOBIMO LE Z UČENJEM V KROGU ZUNAJ DRUŽINE, KI NAM OMOGOČA, DA VADIMO ISKRENOST, SE OPAZUJEMO IN RASTEMO NA VAREN NAČIN. KOT V DRUŽINI ... KI PA JE VEČINOMA NISMO IMELI!


Oznake: osebna rast čut dolžnosti

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...