Pojdi na glavno vsebino

Čudež priznanja

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Čudež priznanja

Ljude se bojimo priznati, da smo koga prizadeli in da je trpel po krivici zaradi našega dejanja. Če nimamo vere vase, je vsaka kritika rušilna. Toda če iz srca priznamo, kar je res, se zgodi nekaj presenetljivega.

Vsak dan vidimo, kako se kdo spreneveda, izgovarja, kot jegulja skuša izviti iz svoje odgovornosti. Zakaj nam je tako težko kaj priznati?

Vajeni smo obsojanja, ki nas razsuje in preveč boli. A ni nujno, da se vse to ponavlja. Poskusimo enkrat drugače. Preprosto in iz srca priznajmo, kar smo storili narobe (ni važno, če je tudi drugi soodgovoren, vzemimo svoj del nase), opravičimo se z vso ljubeznijo, ki jo zmoremo.  Nekaj časa nam bo hudo, a kmalu se bo začelo dogajati nekaj nepredvidenega: začeli se bodo prebujati uvidi in spomini o vsem DOBREM, česar smo sposobni. 

Skrivanje resnice nas  namreč zelo obremenjuje, zato priznanju sledi olajšanje. Razbremenjena vest  lahko stopi na našo stran in naredi vse, da se občutimo sočutno. Spomni nas na vse, kar znamo, zmoremo, na naše zasluge, na našo vrednost. Ljudje smo, vsak dan lahko nehote komu naredimo krivico, ker ne vemo vsega, ne čutimo dovolj, ne opazimo vsega ... Ko se iskreno, iz srca skesamo in pomislimo, kako popraviti, kar se da, danes ali pozneje, se vest ljubeče zavzame za nas, nas občuteno podpre in pokaže utemeljenost naše vere vase. Včasih ni potrebno niti govoriti, dovolj je začutiti, da smo bili pretrdi ali krivični, in narediti nekaj lepega in spoštljivega za drago osebo. Že to včasih deluje tolažilno, če se res posvetimo drugemu in smo srčni v svojem poskusu poravnave.

Priznanje je kot umik črnega oblaka, ki zakriva pogled na lepoto našega življenja, na našo vrednost. Sreča je tudi to, da vedno brez težav priznamo, kar naredimo krivičnega, in se z veseljem lotimo popravljanja ter hodimo z lahkim korakom skozi življenje, brez občutka krivde in z vedno novimi vpogledi v svojo vrednost. Ko to spoznamo, se upravičenih kritik ne bojimo več ali vsaj ne preveč. Vemo, da nas potem čaka nagrada. Kar je tudi prav: priznati kaj bolečega je zahtevno, veliko nas stane in naša pravična vest ta trud globoko ceni.

Sreča je vedeti, da se zmorem opravičiti in potolažiti ljubega bližnjega, ki mu je hudo zaradi mene.

Tudi to ustvari praznik.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...