Pojdi na glavno vsebino

Čudež molitve

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Čudež molitve

Molitev je posebno duhovno, čustveno in telesno stanje, v katerem živimo odnos s presežnim. Če je čista, podpira naš izhod iz verig preteklosti.

Zato ta drža ne sodi le v življenje vernikov, ampak je možnost vsakega človeka, ki išče odnos s tem, kar ga presega, je neizmerno, skrivnostno in obenem navdihujoče. Povezanost z lepoto, mirom in nedoživeto popolnostjo, ki jo sanjamo, se najbolj naravno izraža v drži molitve.

Težava je v tem, da nam je kultura vcepila tudi odnos do svetega in božjega, ki je poln zahtev do sebe, ocenjevalen in obremenjujoč, čeprav del nas dobro čuti tudi drugo možnost in se nanjo obrača.

Radi bi bili popolni in po meni za to veličastno prisotnost, ki jo nagovarjamo. Preprosto povedano želijo biti verniki Bogu všeč. Narediti, kar želi. Izpeljati, kar obljubijo. Biti vredni tega, za kar prosijo. To je tisto, kar doživljamo med ljudmi, seveda. To pa ni odnos, v katerem bi se lahko naša drža molitve razmahnila V NOVO in kot ptica zajadrala pod visoko, čisto nebo.

Nesmisel tradicionalne drže je v tem, da temu božanskemu pripisujemo pričakovanja do sebe, ki jih imajo naši starši, učitelji, avtoritete, idealni liki, ki jih občudujemo. Ne pride nam na misel, da je duhovnost edini prostor za vse, kar presega naše izkušnje, za neznano in osvobajajoče, in da naj bi vsaj tu ne bili spet ocenjeni in pogojno ljubljeni. Iti na kolena pred presežnim ni samo dejanje, ki pomeni, da se kesamo storjenih grehov, to je le ena od možnosti. Na kolenih smo lahko tudi zato, ker doživljamo lepoto, odrešenost, sprejetost in moč ljubezni, ki je večja od našega strahu, krivde, sramu. Na kolenih se lahko počutimo počaščene, dvignjene in vredne, predane in okrepljene ljubezni, večji od vsega, in včasih rešeni nenehne, odrasle pokončnosti.

Zahteva verske vzgoje, da Bogu zaupamo kot dobremu očetu, je žal nerealna, kajti kdo je lahko svojemu očetu neomejeno zaupal? To je težko dober vzorec za varnost. Predstava o dobrem očetu se še mora roditi, rešiti vseh doživetih zahtev in otroških bolečin, da sploh lahko zaslutimo, kar bi naj bil neskončno dober oče, ki te vedno sliši, podpre, razume in najde pravo besedo, dotik … in je vedno ob nas, karkoli naredimo tudi zelo škodljivega prav zato, ker smo najbolj potrebni ljubezni takrat, ko smo od nje najbolj daleč.

Pristna duhovnost se rodi prav ob tem, ko negujemo odnos z večjim od sebe, z Bitjem ali Silo, kot hočemo to imenovati, ki se nas zna dotakniti tako, da zmoremo premik v več, vsak dan po malem. Brez vsak zahteve in pričakovanja, da moramo kaj izpeljati, da bomo ljubljeni in počaščeni kot nege in pozornosti vredno bitje.

V tem je čudež pristne, presežne molitve.


Oznake: osebna rast molitev

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...