Pojdi na glavno vsebino

Črni planet na našem nebu ... ali o občutku krivde

Večina ljudi misli, da je občutek krivde nekaj zelo jasnega in prepoznavnega na prvi pogled. Človek se pač počuti krivega ... kaj je v tem skrivnostnega? Pa ni tako. Občutek krivde je izredno razčlenjena, zapletena, večplastna in zelo osebna stvaritev.

Poganja ga pogreznjena, prikrita, zagonetna struktura čutenja, čustvovanja in mišljenja, ki se zelo nerada pusti raziskovati. V članku opisujem nekatere oblike občutka krivde, ki se mi zdijo manj znane. Najmočneje deluje krivda, ki se je rodila v prvih letih življenja. Krivda je sicer preozka, pravzaprav neprimerna beseda za pojasnjevanje tako obsežne in hromeče stiske. Otrok, ki doživi strah, bolečino, izgubljenost zaradi pomanjkanja sočustvovanja in spoštovanja, za hip (ali velikokrat ...) izgubi tla pod nogami, njegovo vesolje se stemni. Dogajanje otroka spodnese v celoti, psihofizično in komunikacijsko. Groza lahko traja malo, a otrokov hip je večen. Zato ga bo pozneje težko spet spremeniti v hip, ki je minljiv. Poleg tega je vsak otrok drugačen, vsaka mati in oče pa tudi, vsaka okoliščina ima v sebi nekaj enkratnega. Zato krivo občutenje sebe nastaja po zagonetnem postopku, ki bo poleg tega nadgrajen v naslednjih letih in v mnogih odnosih in bo zato vedno manj pregleden. Starši lahko otroka prikrajšajo za ljubezen na zelo različne načine in vsak od teh načinov se potem navezuje na otrokov značaj ter ustvarja nepredvidljive povezave med otrokovimi predstavami o sebi in svetu. Objestni starši, polni slasti obvladovanja, vzbujajo drugačne občutke krivde kot žalostni ali malomarni, neprisebni starši. Nežen otrok drugače vnese vase občutke samozaničevanja kakor energičen, napadalen otrok. Nezanimivi in odveč! Otrok doživlja, da ni zanimiv in pomemben, če imajo starši neprenehoma opravka s čim drugim, kar jih zaposluje, izjemno motivira ali veseli. Zato doživlja, da jih ne zna prevzeti in da je privlačna moč drugih dejavnosti ali ljudi za starše navdušujoča, on pa nikoli. Ta občutek je za otroka grozljiv in uničujoč, saj črpa svojo motivacijo za življenje iz ljubezenske moči, s katero ga doživljajo starši. Občutek, da je zanje zelo privlačen, ga drži v tesni navezi. Dogaja se nekaj podobnega kot pri plezanju, če si nad breznom privezan na klin, potem pa klin popusti in začneš padati v globino. Zato je otrok prisiljen, da zbeži iz tega uničujočega občutka, iz pekočega razočaranja nad svojo tako nezanimivo osebnostjo. Žalostni samogovor, ki začne usmerjati otroka, bi lahko v jeziku odraslih prikazali takole: \"Ne veselijo s teboj, kadar kaj novega zmoreš, tvoje razkazovanje je ničevo. Prav tako ni važno, ali kdaj odkriješ kaj čudovito lepega, nihče tega ne želi deliti s teboj. Tvoje navdušenje je bedarija, tvoji starši imajo važnejše opravke. Nikar ne opozarjaj na svoja odkritja, dosežke, sposobnosti. Vse to je bedno in nesmiselno?\" Kdor nastopa, pa ne pritegne občinstva, se osmeši. Starši se morda ne posmehujejo, a njihova brezbrižnost (ali le igrana in občasna pozornost) se v otroku spreminja v občutenje neznosne, neutolažljive osramočenosti. Njegovi poskusi, da bi bil pomemben za starše in da bi zasijal v svojem nastopu pred njimi, so minili neopaženo, izid samorazkrivanja je ponižujoč. Potem odrastemo in ti občutki uberejo svojo posebno, enkratno pot, ki jo lahko odkrije le vsakdo od nas. Morda postanemo neobčutljivi do svojih dosežkov, morda cinični do vsega lepega, kar se pojavlja okrog nas, morda bolestno pozorni v iskanju aplavza, vsekakor pa nezaupljivi in ločeni od svojih občutkov. Nekje v globini je v nas zasajeno spoznanje, da bomo vedno (prej ali slej) izžvižgani. Ko kaj lepega dosežemo, tega ne moremo sproščeno opaziti, ne moremo suvereno uživati svoje ovrednotenosti. V ozadju čutimo prezrtost, posmehovanje, naravno nam je zaničevati in pobijati svoje veselje, saj nima smisla, da živi. Ko sprejemamo poklone, nam morda igra na obrazu posmehljiv izraz, ali pa se prav antipatično hvalimo, da postanemo odbijajoči. Načinov, da se sramotimo sami ali da v to napeljujemo druge, je veliko. Na noben način ne zmoremo častne drže in mirnega dostojanstva, nekaj nas sili, da se dajemo v nič. Večkrat sem spraševala, zakaj ljudje tako težko prepoznajo krivdo v tej preobleki ... zakaj nočemo čutiti, kako zelo si otrok želi spoštovanja. Brez dostojanstva ni življenja, pa naj imamo tri leta ali osemdeset let. Če našega življenja niso nikoli počastili, mu niso vlili smisla. Sramoten strah, odvratna žalost! Krivda se razrase tudi v primeru, da nihče od staršev ni opažal in tolažil naše otroške žalosti, nihče spoštoval našega \"otročjega\" strahu. Naša stiska jih nikoli ni ganila, ni nam uspelo vzbuditi njihovega sočutja. Doživljali smo njihovo neprizadetost, medtem ko so v nas divjali obup, groza, izgubljenost. Bili so nedostopni, odsotni, zatopljeni v svoje stiske, prepire, boje, skrbi ... Naša potreba po tolažbi in zavetju jih je obremenjevala, zato so nas odrivali. Ob njih se nismo mogli naučiti, kako upoštevati in obenem pomirjati svojo nebogljenost. Naša žalost je bila zoprna motnja \"Kaj je treba zdaj jokati ?!\" Naš strah je bil osmešen, nismo smeli biti reve: \"Kakšen strah, ne izmišljuj se!!\" Njihovo zanikovanje ali smešenje naše žalosti je spremenilo naše občutenje potrtosti. Za otroka je iskanje tolažilne bližine naravno, a mi smo ga začeli čutiti kot neprimerno, sramotno. Sočustvovanje s seboj nam je postalo odvratno. Nismo več znali in hoteli sočustvovati s seboj, se tolažiti in podpirati. Samogovor zveni nekako takole: \"Nikar ne izražaj svoje žalosti, potrebe po bližini, občutka zapuščenosti, utrujenosti, nemoči: ali ne vidiš, da imajo dovolj dela s seboj? Ti si samo še dodatno breme, napačen in odveč. Tvoje stiske so sramotne in ničeve, tuje velike in važne.\" Samopozaba deluje tudi kot analgetik, saj svojo odvečnost manj čutiš, če se vživiš v bolečino drugega in jo skušaš lajšati. Pogosto si taki otroci nezavedno naložijo na pleča svoje starše in celo življenje tega bremena ne odložijo več. S tem osmišljajo svoj obstoj. Njihova velika, opazna pripravljenost na žrtvovanje pa na žalost prikriva občutek, da (sami na sebi) nimajo smisla. Ničesar nisi pripravljen storiti zase, a obenem čutiš strašno praznino in nesmisel svojega življenja. Sam zase nimaš nobene vrednosti in nobenega smisla. Živiš zato, da se zanimaš, kdo so drugi, kakšni so drugi, kaj rabijo drugi. Samo toliko si vreden, kolikor dobrega narediš ... a ne zase. Pravzaprav sploh ne veš, kaj pomeni kaj storiti zase. Pojem ljubezni do sebe ti je neoprijemljiv, prazen, ničesar ti ne pove, nikamor te ne usmeri. V tem primeru se torej občutek krivde pojavlja kot razdajanje, prevzemanje najtežjih nalog zastonj, v občutek, da je življenje dolžnost. Odpoved temu, da bi postavljali svojo ceno, kaj zahtevali in želeli zase, se zdi velika plemenitost. A lahko je kulisa, kajti na našem nebu kraljuje črni Nesmisel, drugo ime za Krivdo. Krivični do sebe, krivični do drugih Če čutimo, da se v nas oglašajo zgoraj opisani občutki, potem živimo v senci krivde. Pravico imamo, da se je rešimo, a tudi dolžnost. Zakaj? V krivdi delamo drugim krivico, saj jih doživljamo skozi svoje (nezdrave) nagibe. Iskati začnemo predvsem take, ob katerih lahko izživljamo svojo potrebo po izničenju. Nismo svobodni v tem, ali pomagati ali ne: moramo pomagati. Ne znamo se navezati na močne ljudi, nezadržno nas privlačijo nesamostojni. Naša dejanja so lahko objektivno zaslužna, a ne oživljajo pristnih, enakopravnih in razvojnih odnosov med ljudmi. Predvsem pa tako ravnanje ohranja naše občutenje nesmisla, saj nas osebnostno vse prej kot krepi. Dajemo zato, da se rešujemo krivde, zato druge vpletamo v svoje nezdrave notranje zakonitosti in tkemo jekleno mrežo nesrečnih prijateljstev in nerodovitnih druženj. Krivda nas ponižuje in zato v njenem imenu ne moremo pomagati nikomur drugače kot na kolenih. To se sliši trdo in kruto, a je res. Kadarkoli pomagamo v tej drži, je v našem delovanju nekaj, kar škodi nam ali drugemu, običajno kar obema. Nekateri odrasli pa svojo ponižanost skušajo prekričati z maščevalnim odnosom do sveta. Zatečejo se v navidezno neranljivo, posmehljivo hudobijo. Bolj je drugi nedolžno srečen, raje se ga lotijo, njihove besede padajo kot strupen dež na soljudi, da bi poparile njihovo živo samospoštovanje in veselje, kar seveda sovražijo. Tja, kjer so za vedno zapustili svojo ranjeno otroško dušo, se nočejo več vrniti za nobeno ceno. Nad svojimi otroki in bližnjimi zagrešijo isto, kar so nekoč doživeli sami. Vračanje dostojanstva Lahko preživimo, lahko privlečemo svoj voz do zadnje postaje. A če hočemo umreti z občutkom, da smo živeli, si moramo vrniti čast. Pripada nam spoznanje, da smo bili prezrti in razvrednoteni, a da imamo smisel. Še več: pravico imamo odkriti, da smo smisel. Če si vrnemo smisel in čast, si vrnemo ljubezen do življenja, ki spi pod ledeno goro samozatajevanja. Začeli bomo ljubiti drugače, naše medosebne odnose bo obsijalo sončno dostojanstvo. Krivda je mrk, v katerem ne zraste nič hranljivega, zato je tako zelo pomembno, da odrinemo ta črni planet s svojega neba. Samo na ta način bomo lahko nasitili sebe in druge.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...