Pojdi na glavno vsebino

Črna rušilna moč

Ko ljudje trpijo, pogosto postanejo krivični in napadalni. Važno je to prepoznati in kljubovati njihovi rušilni moči.

V pristni bolečini človek še vedno ljubi. Lahko žaluje, pogreša, doživlja trenutno nemoč, a še vedno išče povezanost z življenjem, iskeno pomoč in zaledje za svojo notranjo toplino. To lahko prepoznamo brez posebnih težav, ker ostaja hvaležen za dobro besedo, pristno odprt in kljub šibkosti plemenito prosojen v svoji stiski. V njem čutimo moč življenja, ki išče olajšanje.

V trpljenju, ki izvira iz upiranja resnici, pa postanejo ljudje hudobni. Vztrajanje v položajih, ki jih mučijo, jih polni s strupom.

Dekle, ki si noče priznati, da je fant v resnici ne mara, bo napadala prijateljico, kritizirala to in ono, iskala razloge, da stresa svojo grenkobo … Če ste v bližini, vas bodo njene puščice prej ali slej zadele. Podobno se lahko odzivajo naši starši, žena ali mož, lastni otroci, sorodniki. Niti v družini namreč nismo na varnem pred tem dogajanjem, ker vsi, kadar bežimo pred resnico, iščemo najbližjo tarčo za svojo grenkobo in rušimo lepo in dobro v drugih.

Ko si zmoremo povedati, kaj nas boli, in priznati dejstva, črna rušilna moč postane bistri potok solz, čisti izraz bolečine. Šele soočenje z resnico osvobaja moč in čisto povezanost z drugimi.

Zato opazujmo, kaj se dogaja v nas ob drugih, ki »škripajo z zobmi«.

Ko vidite, da se bliža črni vrtinec, ki ruši vse lepo v vas – vero vase, veselje nad doseženim, upanje za prihodnost, odprtost in zaupanje v sočloveka – je čas, da se umaknete v notranje zaklonišče, in vihar bo zdrvel mimo. Notranji dom je treba zaščititi in v skrajnem primeru, ko umik na varno ni možen, je treba drugega ustaviti ali se z njim celo spoprijeti, da nas ne potegne v svoj vrtinec.

Kaj pomeni »ustaviti«? Pomeni predvsem vedeti, da ne govori resnice. Če je treba in če je za nas dobro, mu to tudi povemo. Ostati je treba pokonci v tem, kar vemo, da je res. In oditi, če noče dialoga, počakati na drugačen trenutek in jasno izraziti, da nismo na razpolago za njegov rušilni nagon.

V vsakem primeru pa nam daje moč naša iskrenost do sebe. Ne moremo delovati v megli, v nejasnosti občutkov. Šele ko vemo, kaj čutimo, koliko moči imamo in kateri je naš cilj, lahko izpeljemo korak. v svojo smer.

Tudi tu se spet pokaže, da nam ne pomaga ukvarjanje z drugim (Le kaj mu je???), ampak ukvarjanje s seboj (Kaj se mi zdaj dogaja? Kako naj si pomagam?)

Za boljšo delovno in družinsko vsakdanjost želim vsem nam, ki se pogosto znajdemo v črnih viharjih soljudi, predvsem osredotočenosti nase.

Naj nam bo vsak hip in čim prej jasno, da je treba najprej poskrbeti ZASE.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...