Pojdi na glavno vsebino

Črna rušilna moč

Ko ljudje trpijo, pogosto postanejo krivični in napadalni. Važno je to prepoznati in kljubovati njihovi rušilni moči.

V pristni bolečini človek še vedno ljubi. Lahko žaluje, pogreša, doživlja trenutno nemoč, a še vedno išče povezanost z življenjem, iskeno pomoč in zaledje za svojo notranjo toplino. To lahko prepoznamo brez posebnih težav, ker ostaja hvaležen za dobro besedo, pristno odprt in kljub šibkosti plemenito prosojen v svoji stiski. V njem čutimo moč življenja, ki išče olajšanje.

V trpljenju, ki izvira iz upiranja resnici, pa postanejo ljudje hudobni. Vztrajanje v položajih, ki jih mučijo, jih polni s strupom.

Dekle, ki si noče priznati, da je fant v resnici ne mara, bo napadala prijateljico, kritizirala to in ono, iskala razloge, da stresa svojo grenkobo … Če ste v bližini, vas bodo njene puščice prej ali slej zadele. Podobno se lahko odzivajo naši starši, žena ali mož, lastni otroci, sorodniki. Niti v družini namreč nismo na varnem pred tem dogajanjem, ker vsi, kadar bežimo pred resnico, iščemo najbližjo tarčo za svojo grenkobo in rušimo lepo in dobro v drugih.

Ko si zmoremo povedati, kaj nas boli, in priznati dejstva, črna rušilna moč postane bistri potok solz, čisti izraz bolečine. Šele soočenje z resnico osvobaja moč in čisto povezanost z drugimi.

Zato opazujmo, kaj se dogaja v nas ob drugih, ki »škripajo z zobmi«.

Ko vidite, da se bliža črni vrtinec, ki ruši vse lepo v vas – vero vase, veselje nad doseženim, upanje za prihodnost, odprtost in zaupanje v sočloveka – je čas, da se umaknete v notranje zaklonišče, in vihar bo zdrvel mimo. Notranji dom je treba zaščititi in v skrajnem primeru, ko umik na varno ni možen, je treba drugega ustaviti ali se z njim celo spoprijeti, da nas ne potegne v svoj vrtinec.

Kaj pomeni »ustaviti«? Pomeni predvsem vedeti, da ne govori resnice. Če je treba in če je za nas dobro, mu to tudi povemo. Ostati je treba pokonci v tem, kar vemo, da je res. In oditi, če noče dialoga, počakati na drugačen trenutek in jasno izraziti, da nismo na razpolago za njegov rušilni nagon.

V vsakem primeru pa nam daje moč naša iskrenost do sebe. Ne moremo delovati v megli, v nejasnosti občutkov. Šele ko vemo, kaj čutimo, koliko moči imamo in kateri je naš cilj, lahko izpeljemo korak. v svojo smer.

Tudi tu se spet pokaže, da nam ne pomaga ukvarjanje z drugim (Le kaj mu je???), ampak ukvarjanje s seboj (Kaj se mi zdaj dogaja? Kako naj si pomagam?)

Za boljšo delovno in družinsko vsakdanjost želim vsem nam, ki se pogosto znajdemo v črnih viharjih soljudi, predvsem osredotočenosti nase.

Naj nam bo vsak hip in čim prej jasno, da je treba najprej poskrbeti ZASE.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...