Pojdi na glavno vsebino

Človekovo srce

V že več desetletij stari knjigi Človekovo srce je Fromm govoril o ljubezni so življenja in o sodobnih težnjah, ki pa gredo v nasprotno smer.

Njegove ugotovitve o smrtnih težnjah v družbi žal še držijo, obenem pa njegova prodornost in ljubezen do človeka še danes kažeta smer tudi nam. Našega sveta, kot je danes, ni ugledal, a je slutil, kaj nas rešuje, kaj pa pogublja. Uničevalne težnje Navezanost na smrt je destruktivna težnja, ki se razvije, če ljubezen do življenja ni podprta. Otrok je mogočno navezan na življenje, a možno je, da se preusmeri, če v njegovih izkušnjah prevladajo uničevalne silnice. Teženje k smrti ni razvidno le v obupovanju in samouničevalnih nagibih ali v želji, da bi drugim škodili in ob tem uživali. Naslaja se tudi ob vsem, kar je grozljivo, okrutno in krvavo, kot na primer v filmih ter video igricah ubijanja in mučenja, kjer je nasilje vedno nagrajeno. A ta težnja deluje na množični ravni predvsem kot oboževanje predmetnega sveta pred živim, kar je veliko bolj razširjeno kot nasilje in malokdo ve, kako je pogubno. Oboževanje predmetov Narava kot prostor razkošne manifestacije in nenehne obnove živega je za te ljudi nezanimiva, odvečna zadeva, primerna samo za izkoriščanje. Tako na primer lahko vidimo odraslega človeka, ki se dotika stroja (avtomobila), kot da gre za živo bitje, ga boža in »ljubi«, obenem pa meče plastiko v morje na plaži. Če živi človek poškoduje njegov avto, se bo proti njemu zagnal kot ranjena zver, saj je oboževani avto nedotakljiv, vanj vlaga čustva navezanosti in predanosti, ki jih ne zmore do soljudi. Isti človek se pogosto dotika drugega, včasih celo lastnega otroka, kot da gre za premet, ki ne čuti, To so nekateri izmed nas gotovo že doživeli v odnosu s kakim zdravnikom ... Ko se obrnemo v neživi svet in se mu čustveno predajamo, obenem pa izstopamo iz živega občutenja ljudi, živali in rastlin, zemlje, zraka, vetra, svetlobe ... smo v območju teženja k smrti. Uživanje v rušenju Odpor do življenja se kaže tudi v odporu do »neumnih«, preprostih izrazov človeške ljubezni do življenja in uživanja v malem: nekaterim ljudem gredo grozno na živce dobrodušnost, nedolžnost, zaupanje v ljudi, potrpežljivost in strpnost, otroški smeh, »neumno« veselje, hvaležnost ... Vse to jim je plehko, mehkužno in bedno. Očarajo jih nasilno nastopanje, divja tekmovalnost, bojevitost, vzhičenost, da lahko obvladujejo življenje s silo. Radi gledajo, kako kaj propada, kako kdo trpi zaradi neuspeha ali nerodnosti, zabava jih osramočenost drugih in z velikim užizkom sodelujejo v sovražnem in zaničevalnem govoru, v rušenju odnosov in samospoštovanja svojih bližnjih, v razglašanju brezizhodnosti, v občudovanju in opisovanju obupa, muk in uničevalnosti kot vodilnih sporočil o človeku. Kaj nas rešuje Prav zato vemo (hvala, E. Fromm), kaj je tisto, kar krepi življenjsko silo v nas, nas povezuje s silami razvoja in razmaha, nam vrača moč. Ko se dotaknemo cveta in začutimo, kako je živ in prelep, ko začutimo pogled otroka in neskončnost v njem, ko stojimo sredi gozda, ki diha z nami, ko namesto surovosti in škodoželjnosti izberemo drugo pot ... vemo, da se vključujemo v veličastje stvarstva, ki nam vrača svojo moč. Poznamo trpljenje, obup, krivico, destruktivnost in jih ne zanikujemo. A še bolj nas zanima iskanje poti iz vsega tega in najbolj nas zanimajo dosežki živih ljudi, ki znajo graditi. Kdor se predaja silam rasti in povezovanja, vedno zmaguje, saj ima na svoji strani vse zakone življenja.

Oznake: zanimivo


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...