Pojdi na glavno vsebino

Članek o pravičnosti

Članek o  pravičnosti

Posredujem vam intervju o pravičnosti, ki je izšel v Delu, in ga je pripravila Alenka Zgonik.

Prvi korak k pravičnejši družbi je odpoved sprenevedanju

»Kdo je tisti, ki me je pripeljal iz sprenevedanja? Kdo mi je predal krvave izkušnje svojega življenja, da lahko o tem govorim? V slovenski javnosti velja, da je vse, kar govorim, moja modrost. Pa ni. Živi idejni izvir in avtorica vsebine, ki jo zadnje desetletje ubesedujem v knjigah, na predavanjih in delavnicah je namreč moja učiteljica, sodelavka in prijateljica Josipa Prebeg,« pravi pisateljica in psihologinja Alenka Rebula Tuta, ki živi v Italiji, a dela za Slovenijo.

Velikokrat poveste, da ste svoj pogled na delo za pravično družbo popolnoma spremenili skozi izkušnjo učenja pri Josipi Prebeg. Kako naj torej razumemo pravičnost?

Predvsem kot iskreno željo, da bi živeli v resnici, a brez kaznovalnega naboja do kogarkoli. Obenem pa je to skromnost, ker se ne počutimo pravičniško večvredne, ampak samo dosledne v mejah tega, kar nam je trenutno jasno. Zavedamo se, da je resnica vedno skrita pod površino nam očitnega in razvidnega. Pravičnost je cilj, ki nas presega, sila, ki nas preizkuša in obdeluje, nikoli je ne posedujemo. Zato se ne razglašamo za njene oznanjevalce. Nagnjeni smo k sprenevedanju, zatekanju v tolažilne laži, bežanju pred odgovornostjo. Vemo, da ni težko grmeti proti očitnim krivicam, medtem ko je postajati pravični ljudje vse prej kot lahko. Ovir je nešteto in nikoli nismo na cilju.

Josipa Prebeg, s katero pišeta knjige in pripravljata delavnice, pravi, da je čut za pravičnost prirojen. Da se v globini vedno zavedamo krivičnih dejanj in se zato preziramo ter si ne dovolimo uživati svojih dosežkov?

Da, to spoznanje se je v njej oblikovalo v desetletjih spremljanja ljudi, ki so bili tudi na visokih položajih, v stikih z velikimi učitelji, ki so varali sebe in druge, zato ne gre za poljubno teorijo. Tudi sama sem to preverila. V nas deluje vgrajeni notranji zakon, nepopustljiva jasnost o tem, kdaj se varamo o lastnih namenih. Ta zakon lahko seveda kršimo in izberemo pot krivičnosti, ker pravičnost ni nagon ali avtomatizem. Je samo možnost, po kateri hrepeni naš najčistejši del, ki podpira našo izpolnjenost. A zelo pogosto te možnosti ne izberemo in ta odmik od notranjega zakona plačamo s pomanjkanjem samospoštovanja in z izgubami vseh vrst. Tega ni lahko opaziti, ker ljudje preziranje sebe spretno prikrivamo najprej sebi, potem pa tudi drugim. Zavesti, da druge varamo, izdajamo ali izkoriščamo, ne dovolimo na dan. Obenem se soočamo s pekočimi in ponavljajočimi neuspehi. Bolečino in samouničevalna dejanja preimenujemo v kaj drugega, da ne trpimo ob pogledu na svoje življenje.

Kak primer?

Sprenevedanju izdatno pomagajo inteligenca, izobrazba, izkušnje. Vsak si lahko izdela svojo prepričljivo zgodbo, v kateri ni nič kriv. Zgodba je lahko mučeniška ali zmagovalna, odvisno od značaja in potreb. Vse neljube dogodke je mogoče preobraziti v smolo in zaroto … Možno jih je tudi rožnato obarvati in spremeniti v nepomembno zadevo, ki nas ni ranila. Lahko rečemo tudi, da se veselimo spremembe in se silimo biti pozitivni in neranljivi ob izgubah. Če naš načrt propade, lahko vedno najdemo sovražnika, če ustvarjalnost usahne, je kriva izčrpanost … Umetnost sprenevedanja je v tem, da bi lahko bilo vse to res, pa ni. Zato je sprenevedanju tako zelo težko priti do živega. Cena za sprenevedanje je prezir do sebe, ki ruši, kar gradimo, a tega nočemo videti.

Kako se oblikuje odnos do pravičnosti?

Temelji odnosa do pravičnosti se zgradijo organsko, v telesu, v prvih letih življenja. Kar doživljamo, nam je razvidno, če tega nihče ne prezira, zanikuje in potvarja. V sočutnem in spoštljivem odnosu, ker smo obravnavani kot častna bitja, se naučimo sprejemati in oddajati jasna, resnična sporočila. Zaupanje v starše omogoča pristno izmenjavo občutkov in besed, v katerem se nihče ne spreneveda, da se dogaja kaj drugega. Nihče v družini torej drugega ne sili, naj odstopa od tega, kar vidi in čuti. To je osnova čuta pravičnosti: dovoljena je resnica. Med drugim je to tudi demokracija v malem, zametek demokratične družbe, v kateri imajo ljudje pravico videti, kaj se res dogaja brez prikrivanja in preimenovanja dejstev v kaj drugega. Ko smo jezni, ne rečemo, da smo žalostni, ko začutimo sovražnost, ne rečemo, da nas drugi spravlja ob pamet. Ko se nam kaj upira, ne rečemo, da nam je vseeno … Vsi, majhni in veliki, imajo pravico do svojih občutkov in želja, potem pa se dogovarjamo o usklajevanju osebnih resnic.

Se torej (ne)pravična družba začne uresničevati že doma?

Prav gotovo. Otroci in mladostniki naj bi pridobili jasen občutek za to, kako doživljamo sebe in druge, kadar smo resnični in iskreni. Zaradi osebne izkušnje, ki nas je s starši povezala in nam dala varnost, zaupamo v moč resnice, saj se je izkazala za blagodejno silo. Zato se v nas naseli organsko (psihofizično, občuteno, utelešeno) prepoznavanje pristnosti, ki nas več ne zapusti. Če pa resnica ni dovoljena in je prepoznavanje dejstev ogrožajoče, sramotno, celo grozljivo za otroka, bo zaupanje v izrekanje osebne resnice potrebno šele zgraditi. Raje bomo povedali samo kaj všečnega ali bomo obmolknili in nazadnje ne bomo niti vedeli več, kaj res čutimo.

Pravica izražati, kar čutim, in doživeti, da je to ovrednoteno, je prva in osnovna pravica novorojenega človeka in temelj pravične družbe. Vsak od nas doživlja drugače in vsak ima pravico, da je slišan. Priznana drugačnost med nami omogoča kulturo miru, v kateri so ljudje povezani v enakopravnosti različnih pogledov na realnost.

Kaj vse vpliva na oblikovanje našega čuta za pravičnost? Kako se lahko izpridi? Katera ravnanja so škodljiva?

Škodi nam vse, kar nam prepreči, da bi opaženo resnico lahko v sebi potrdili kot verodostojno. Škodi nasilje, s katerim nas tako zastrašijo, da ne vemo več, kaj je res, škodijo vse oblike zlorabe, vse oblike siljenja, naj verjamemo v prevare in lepe besede, za katerimi ni odgovarjajočih čustev in dejanj. Prevelika zahtevnost do sebe, divja ambicija, hlepenje po slavi, nevera v svoj talent … vse to nas oddaljuje od moči, da bi zaupali svoji resnici. Vse to bo razjedalo našo vero v možnost, da bi se lahko uveljavili pravično in dali prostor tudi drugim. Pred kratkim sem brala svoj spis (imela sem 12 let), v katerem sem opisovala velikonočne praznike v družini. Nisem mogla verjeti: vsak stavek je bil neiskren, vse je bilo izmišljeno, saj danes dobro vem, kaj sem tedaj doživljala. Spis je prekipeval od navidezne nedolžnosti, veselja, ponižnosti, dobrote … vse je bilo tragično zlagano in obenem vem, da sem trdno verjela v vse to in da je bila pot do razkritja iluzije in zametkov iskrene ljubezni do sebe in sočloveka dolga desetletja. Tako da ne vem, ali naj se sebi iz tistega spisa smilim ali naj se zgrozim, saj posledice take drže poznam. Vzgoja, v kateri od otroka pričakujejo, da je mali svetnik, ustvarja hinavsko in zavistno držo. Tega sem se zelo težko osvobodila.

Veliko mi je dala misliti vaša izjava, da v življenju še niste srečali človeka, ki bi bil hkrati pošten in naiven. Lahko razložite?

Naivnost ni ne nedolžna ne pravična. Moder človek zmore nedolžno prodornost, ker ločuje videz in resnico, naivnež pa ne ve, kaj dela sam in kaj delajo drugi. Ne pozna sveta, kot je, v svoji omejenosti ne more prispevati k pravičnosti. Tudi vase se ne poglablja. Če bi preverjal sebe, bi se srečal s težo osebne resnice in človekove narave in bi ga naivnost minila. Zavedal bi se zapletenosti moralnega življenja in svoje nepopolnosti. Kako boš preverjal novice in govorice drugih, če niti resnic svojega osebnega življenja ne znaš preverjati?

Laže se je zatekati v iluzije?

Nasedanje na iluzije, ki je tipično za naivnega človeka, ne pomeni le, da smo žrtve prevar od zunaj, ampak tudi, da živimo v prividih o sebi in najbližjih. Zgolj s svojo poštenostjo na primer ne morem preprečiti drugim, da me izkoristijo in zlorabijo moje delo. Osebno sem kot bivša naivna oseba najtežje sprejela prav dejstvo, da sem soodgovorna, če me izkoriščajo. Pravičnost zna varovati svoje meje in svoje dragocenosti, ker prevzema odgovornost za svojo zemljo, da tako rečem. Naivni poštenjaki nimajo moči delovanja, celo škoditi znajo v svoji omejenosti, ko gre za spopadanje z velikimi plenilci in s starimi, nezavednimi prepričanji o tem, kaj je dovoljeno storiti za samoobrambo in kaj ni. V sebi nosimo staro, rodovno zadržanost pred svetom bogatih, objestnih in mogočnih, kot da tja ne sodimo, ne smemo posegati in tistemu nismo kos. Kot da poštenje narekuje, naj se omejimo na svoj mali prostor in naj ne gledamo visoko gor in za kulise, kjer pa se nekdo igra z našimi življenji.

Poštenje mora biti zelo subtilna zadeva ...

Naj dam dva primera. Eden od dveh dečkov v trgovini nekaj ukrade. Kaj je pošteno, da stori fant, ki vidi svojega prijatelja pri kraji? Ga pregovori, da ukradeno vrne, sam vrne ukradeno, če drugi noče, pove staršem, molči in premisli? Naj se naredi, kakor da ni nič videl, ker ve, da bodo prijatelja doma pretepli, če izvejo? Naj upošteva, da mu je prijatelj že večkrat nesebično pomagal? Pravičnost ni nekaj objektivnega, kar izpeljemo s spoštovanjem pravil, ampak veliko več. Je sad iskrenega poglabljanja, ko iščemo, kaj je čisto glede na našo osebno zgodbo, glede na okoliščine in odnos z drugim. Še moja otroška izkušnja: ko sem pri spovedi dobila za pokoro, naj nekaj zmolim za osebo, ki sem jo prizadela, mi niso rekli, da je nujno tudi poravnati, narediti za drugega kaj, kar ga potolaži, najti dejanje, ki celi, vrača, zdravi. Kesanje samo še nič ne pomaga drugemu, ki je trpel zaradi mene ali je bil oškodovan. Se ustaviti pri kesanju, če potem ne sledijo dejanja poravnave, je prvi korak v sprenevedanje.

Pravičnost torej zahteva soočenje s seboj na zelo globoki ravni.

Pravično življenje ne pomeni le, da nikoli ne kršim zakona, da vse plačam, da ne kradem in ne izdajam. Bistveno je vprašanje, ali razpoznavam lastno sprenevedanje, saj seme te drže vsakdo nosi v sebi. Naj omenim primer Steva Jobsa, ki je lastnim otrokom preprečeval dostop do pametnega telefona, množice pa prepričeval, da je človek brez te neobhodno potrebne naprave izključen iz sodobnega sveta. Dobro je vedel, da bodo njegovo stvaritev kupovali tudi mladoletni in seveda starši za otroke. Takih primerov je nešteto. Seveda se ni težko opravičevati pred seboj. Lahko si na primer izdelamo sliko o manj bistrih, manj sposobnih in manj pomembnih soljudeh, ki si »po pravici« zaslužijo, da jih izkoriščamo.

Nedavno ste imeli predavanje o pravičnosti do sebe. Kaj mislite s tem? Je mogoče narediti svet pravičnejši, če do sebe nismo pravični? Če se odpovedujemo temu, kar nam po pravici pripada?

Ni mogoče. Pravično do sebe je vedenje, ki varuje naše življenje. Naša dejanja so pravična, če ne uničujemo svojega telesa in darov, če se ne ženemo daleč čez svoje meje. Kultura žrtvovanja ustvarja zagrenjeno skupnost neiskrenih ljudi, ki zadolžujejo druge in precenjujejo svojo sposobnost dajanja. Ne vidijo, kaj jih zares žene. Biti nenehno izčrpani in za to obsojati druge ali sebe kaže, da ne poznamo sile, ki nas je ugrabila. Dajati pravično pomeni dajati v pravi meri in v jasni zavesti, česa smo sposobni, ne da bi se izpraznili. Bistveno je dobro poznati in obvladati svoje nezdrave in zato nepravične nagibe. Vsak človek je varuh lastnega zdravilnega življenja in zato ima pravico, da ostaja zdrav in duhovno prost ob svojem delu in po njem, da počiva in se obnavlja. Če smo nepravični do svojega dragocenega življenja, vnašamo v odnose neenakost, neenakopravnost in torej nepravičnost. Zdravilnega življenja se ne naučimo čez noč in sami od sebe. Potrebno se je učiti, se usposobiti za žive, ustvarjalne odnose, v katerih bomo našli podporo, navdih, lojalnost, se naučili samoobrambe, postavljanja mej sebi in drugim. Te kulture pravičnega odnosa do sebe pa pri nas še ni in vzgoja je ne ustvarja. Nihamo med egoizmom, nasiljem in podrejenim odstopanjem od svojih potreb, dopuščamo izkoriščanje in obenem izkoriščamo drug drugega.

Je družba brez kesanja, kot ste nas nekoč označili, sploh sposobna pravičnosti? Kaj pomeni kesati se? Se še znamo?

Kesanje pomeni, da prepoznam storjeno škodo, žalitev, povzročeno bolečino, in da nekaj naredim, da prizadeti sočlovek dobi od mene, kar ga lahko ovrednoti in potolaži. Ne gre za trkanje na prsi in glasno opravičevanje, ampak za to, da v vživljanju v drugega in v ljubezni ustvarjalno najdem pot po svoji meri in izvirne zamisli za nova dejanja. Drugi morda ne bo sprejel našega kesanja, ne bo sodeloval in ne bo odpustil, a mi si bomo lahko odpustili, ker bomo dali vse od sebe za poravnavo. Pot ustvarjalne poravnave je tisto odkritje Josipe Prebeg, ki je name verjetno najgloblje vplivalo in obrnilo na glavo vse, kar sem vedela o kesanju. Tako sem opazila, da se vsi radi vsevprek opravičujejo, obenem pa so nepripravljeni na pot resničnega kesanja in poravnave. Na Veri vase in v Šoli poslušanja, ki jo vodiva skupaj, je iskanje osebne poti za poravnavo v ospredju, ker brez tega osebni razvoj ni mogoč. Spet in spet opažam že vsa leta, koliko je v ljudeh bolečine, zamer in neporavnanih krivic (doživetih in storjenih), ki kot težke verige ovirajo življenjsko izpolnjenost. In kako je zdravilno za nas in svet, ko to odložimo.

Marsikateremu storilcu, kakor sam pove, je teže stopiti pred oči žrtvi in iskreno spregovoriti o svojem hudodelstvu, kakor pa prestati zapor. Nimamo kulture poravnave. Kam bi lahko šli po zgled? Po orodja za spravo? Kakšna je v tem procesu vloga skupnosti?

To je znani pristop, ki sta ga zasnovala Tutu in Mandela v Južni Afriki. Procesi Resnica in sprava so eden najlepših, najbolj pretresljivih primerov kulture miru, ki naj bi jih poznali in občudovali vsi. Apartheid je pustil za sabo strašne rane in razklano skupnost in obojim je bilo jasno, da se bo brez sprave sovraštvo obnavljalo. Obtoženi za umore in mučenja so bili zato povabljeni, da se javijo in se soočijo z žrtvami ali svojci žrtev. To je bila cena za prostost. Na potujočih sodiščih so potekali procesi, ki so jih oddajali tudi po radiu, in krivci so morali odgovoriti na vsa vprašanja žrtve. To je bilo seveda zelo zahtevno. Žrtev je tu dobila častno mesto in je imela glavno besedo, pravico do izpraševanja in do resnice, pravico do odgovorov. Tega v našem sojenju ni. To je bila največja posebnost tega postopka. Pri nas krivec nima nobene obveznosti do žrtve, ni se mu treba soočiti ali spraševati o vsem, kar je povzročil … Na teh soočenjih, ki jih je še možno gledati po spletu, dojamemo, kako velika, globoka zadeva je odkrivanje resnice na poti do sprave. Kazen sama namreč ne gane krivca, ne potolaži žrtve in ne zaceli skupnosti. O tem je nekoč spregovoril italijanski sodnik Gherardo Colombo ob upokojitvi. Potem ko se je celo življenje ukvarjal z mafijo in korupcijo (in opazoval porogljivo obnašanje zločincev na procesih), je izjavil, da je nekaj zelo narobe s sodstvom, ki v bistvu dela za krivca. Namesto njega namreč raziskuje njegovo odgovornost, zbira dokaze, določi kazen. Njemu ob vsem tem ni treba storiti nič, resnica ni obvezna, lajšanje trpljenja, ki ga je povzročil žrtvi, ne sodi k postopku. Kazen odsedi, če sploh, morda tudi kaj plača, če ima denar, to pa je tudi vse. Ne gre za to, da določimo hujše kazni, to ni pot. Gre za omogočanje resnice in sprave, naša kultura pa se omejuje na kaznovanje.

Opuščanje maščevalnega in kaznovalnega pristopa bi bilo blagodejno tudi za naš prostor, a zahteva široko uvajanje v kulturo miru in močne pričevalce, velike ljudi na vodilnih mestih. Kultura miru še zdaleč ni preobrazila javne zavesti, vzgoje, odnosov v družinah, ustanov, izobraževanja …

Pravičnost in sprava. Je sprava v državnem merilu mogoča, če se ne znamo spraviti niti med seboj v družini, v bližnjih odnosih?

Seveda ni možna. Kako naj delam javno, česar ne zmorem osebno? Izpeljem lahko le kakšno formalno pobudo (teh res ne manjka), a mir ne bo zaživel, če ne izvira iz prečiščenega doživljanja, iz osebne preobrazbe, v kateri je zgorela vsaka sled zamere, maščevalnosti in hlepenja po ponižanju sovražnika. Dokler sam ne doživim, kako zahtevna je pot poravnave, in ne izpeljem svojih nalog, ne morem spremljati nikogar na poti v mir.

Zakaj je za narodno spravo potrebna tako dolga doba? Tri, štiri generacije, kot ugotavlja francoski znanstvenik in pisatelj Boris Cyrulnik?

Avtor ima tehtne razloge za svoje trditve. Osebno dvomim, da lahko samo čas kaj spremeni. Lahko se izgubi ali omili spomin na grozodejstva, a to ne pomeni, da je čustveni naboj izginil. Nezaupanje v sočloveka in nasilnost se tiho prenašata iz roda v rod in niti ne vemo, zakaj ostajamo polni sovražnosti in predsodkov. Pohojeno srce ohranja naboj, ne miruje ter sporoča okolju, da krivica ni bila poravnana. Včasih imam občutek, da živim na minskem polju, toliko je v ljudeh starih zamer. Vsaka sodobna vojna dokazuje, da se kruti, maščevalni del človeka lahko vedno spet prebudi, ker si vse nezaceljeno in neporavnano predajmo iz roda v rod.

Kdo bi lahko danes rekel, da nas ne žene sovražnost do (novega) nasprotnika? Koliko je zaupanja in sodelovanja v družbi, koliko čuteče skrbi za bližnjega? Brez zavestnega in globokega ukvarjanja s tem vprašanjem se po moje kvaliteta odnosov bistveno ne izboljša, pa naj minevajo tudi stoletja. Nič se ne reši samo, potrebne so velika budnost, jasnost in pripravljenost na kapilarno delo od posameznika do javnega prostora.

Kaj točno pomeni jasnost, ki jo dostikrat omenjate?

Jasnost je neobremenjeno prepoznavanje dejstev. A to je možno le, če nismo čustveno zaslepljeni, odvisni. Spominjam se dijaka, ki je bil izjemno predan vrednotam poštenosti in požrtvovalnosti za skupno dobro, a je bil brez občutka krivde pripravljen lagati, ko je kril svojo sestro. Jasnost je čisto ogledalo in mi pove, kaj res delam in kaj res dela drugi. Kadar draga oseba pričakuje ali zahteva kritje, radi popustimo in si seveda izdelamo uporabne argumente. Tako starši krijejo otroka, ki je kradel ali izvajal nasilje, ženske krijejo nepoštenost in zlorabe svojega partnerja, moški krijejo svoje maščevalne matere ali žene ali samoljubne hčerke in neodgovorne odrasle sinove, podrejeni krijejo nadrejene zaradi strahu in nadrejeni lahko krijejo podrejene, da bodo še bolj odvisni, otroci krijejo starše in ne bodo priznali, kaj se je zares dogajalo v družini. Ni nujno drugega razkrinkati in osramotiti, le meni mora biti jasno, kaj se dogaja. Potem pa iščem pot, da s tem sočlovekom lahko živim svoj uvid in svoj moralni čut. Sistematično prikrivanje resnice ne dopušča jasnosti ne v osebnem ne v javnem življenju, oboje pa je seveda povezano.

Pogosto omenjate pomen izbiranja besed v odnosih ...

Pravilno poimenovan pojav je učinkovita obramba pred sprenevedanjem in samoprevaro, saj omogoča jasen vpogled v dogajanje. Opažam, da nekaterih besed ne uporabljamo več, a to prikriva resnico. Recimo: če podjetnik ni plačal prispevkov, naj bi čutil, da je to kraja, ker je skrivaj oškodoval druge za nekaj, kar jim pripada. Obenem je to prevara, ker drugi verjame, da deluješ pravično. Kdor to naredi, naj bi se soočil z obema prekrškoma. Krasti pomeni prikrivati resnico, saj si vzameš ali obdržiš, kar ni tvoje, ali poimenuješ kot svoje nekaj, kar to ni. Tudi izvirno misel ali spoznanje lahko ukrademo, če ju predamo naprej kot svoje mimo avtorja, ki ga ne obveščamo in ne navajamo. Jasnost je temeljno orodje pravičnosti, ker s pravo besedo poimenuje, kar delamo, in s tem opredeljuje, kaj je potrebno popraviti, poravnati.

Ljudje radi vsevprek obsojamo, sami pa nismo tako zelo pravični in resnicoljubni … Velikokrat omenjate, da obsojanje ni pravičnost.

Temelji moralnega čuta stojijo v globini posameznika, a običajno so razjedeni zaradi izhodiščne samoprevare, v katero se zatečemo kot otroci. Nismo se naučili iskrenosti do sebe, ne znamo pravično opazovati drugih. Navadno nihamo med opravičevanjem in obtoževanjem vsevprek in brez pravega kriterija. Živimo v megleni popustljivosti do sebe in drugih z občasnimi izpadi ogorčenja, obsojanja in kazanja s prstom. V taki družbi nepopustljivo kritiziramo in nikomur ni dopuščeno, da bi delal napake, ki sodijo k človeškemu položaju. Zato marsikoga mučijo neupravičeni občutke krivde in trajno nezadovoljstvo s seboj. Obenem pa ne čutimo, kje smo sami dejansko krivični. Dogajanja okrog sebe ne znamo presojati z razumevanjem in hkrati s prodornim čutom za resnico.

Je to vodilo delavnic Vera vase, na katerih po metodi Josipe Prebeg razvijate drugačne odnose med ljudmi?

Da. V tem vidim prispevek, ki ga lahko dajejo delavnice osebnega razvoja k pravičnejši družbi. Vsako opuščeno sprenevedanje, vsako čisto dejanje prevzema odgovornosti je konkreten doprinos k pravičnejšim odnosom v svetu. To misliva obe. Včasih sem verjela v moč politike in javnega delovanja. Danes mislim, da je to še vedno pomembno, a ni najmočnejše orodje za družbene premike na boljše. Prodorno javno delovanje lahko izhaja le iz osebne pravičnosti, s katero zaznamo, ali smo prevzeti javni odgovornosti kos, ali smo sposobni izpeljati, kar obetamo.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...