Pojdi na glavno vsebino

Če priznaš, si vrneš dostojanstvo

Je res treba, da se vedno počutimo zmagovalci, da lahko verjamemo vase?

Včasih nas je obremenjeval občutek krivde, ki ga je vcepljala tradicionalna vzgoja. Vsak spodrsljal je bil sramoten in nas je porival v obsojanje sebe, vse je bilo grešno, vse na sebi bi bilo treba popraviti … To muko smo že precej ozavestili in to pomaga, da neumestni občutki krivde popuščajo. Toda staro muko nadomešča nova. Morda še slabša.

Novemu pritisku se reče Nikoli- ne -smeš –biti- česa kriv- «. Da lahko to igramo sami pred seboj, postane nujno, da bežimo pred čutom odgovornosti. Ugotoviti, da sem zmotljiv, je neznosno, naš sodobni ego ne prenese pogleda na lastno nepopolnost.

Iskren pogled vase bi nam razkril, da je trajna vsestranska uspešnost bedna iluzija. Če pa to mora biti naša drža, bo treba obvezno zanikovati soodgovornosti za vse, kar se nam dogaja neprijetnega, bolečega in neuspešnega. Vsi opažamo, da postaja to splošen pojav, tako pri najvišjih politikih kot pri otrocih: nihče ni odgovoren za nič in v primeru, da mu dokažemo nasprotno, se prelevi v žrtev.

Tako opažam, kako mnogi mladi starši ali odrasli težko pogledajo vase in vzamejo nase sosodgovornost za otrokove težave, za stisko v zakonu ali službi. Mnogi bodo raje obtoževali svoje starše (kako so me vzgojili!), partnerja (kaj vse dela narobe), učitelje (ki onemogočajo otrokov uspeh), vodje (ki ne znajo voditi). Vse to je seveda tudi lahko res, a ostaja naš delež. Zelo redki se vprašajo, ali bi lahko kaj spremenili v svojem pogledu na dogajanje, naredili korak v novo smer, si priznali trdoglavo vztrajanje v drži, ki ruši odnose. Vse pride prej na vrsto kot pogled vase.

Čim jim namignete na odgovornost, užaljeno očitajo, da jim vcepljamo nezdrave občutke krivde.

Sprejemanje odgovornosti ne pomeni, da se obtožujemo. To je stari pristop, tisti, ki človeka obvezno sramoti in ponižuje, ko ne naredisvojega deleža. Gre za to, da bi si ogledali svoje drugačne možnosti, v katerih bi začutili svoje dostojanstvo in moč delovanja, ki vrača pristno zaupanje vase.

Sodobni čas podpira samoljubje in sili, da vsak razkazuje, kaj vse zmore in ima. Kot da moramo vsak dan pripeljati iz garaže sijajen avto, jaguar ali vsaj suv, da vsi lahko opazijo, kako smo sposobni (in da po možnosti začutijo, kako jih prekašamo, in nam zavidajo).

Kdor mora biti po vsej sili uspešen, ne sme priznati, da dela napake, da tega in onega ne razume, ne zmore, ne zna.

Namesto izražanje pristnega sebe postanemo oglaševalci samih sebe. To je za naše notranje življenje pogubno, saj izgine stik z resničnim čutenjem in torej izgine tudi kompas za odločitve, ki nas ovrednotijo in hranijo.

Priznajmo iz srca, ko smo krivični in nepopolni. Osrečujoče dostojanstvo vre samo iz čistega srca.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...