Pojdi na glavno vsebino

Prosi sebe za čudež in naj se zgodi

Prosi sebe za čudež in naj se zgodi

V filmih in zgodbah o božičnih čudežih je nekaj zelo čarobno lepega, kar bi lahko vnesli v svoje življenje.

Včasih, ko sem med prazniki zbolela za gripo, sem se med vročino in pitjem čajev naužila sladkobnih filmov o božični sreči. Ugotovila sem, da nisem edina. Kaj je tako privlačnega v teh zgodbah?

V teh filmih predvsem pričakujemo srečen konec, ki se vedno zgodi, zato smo že od začetka dobre volje in popolnoma razbremenjeni. Vsaka žalost izgubi svojo moč, saj vemo, da se bo vse krasno razpletlo v prid vseh. Pomislila sem, kako drugače bi doživljala vsak dan, če bi bila prepričana, da se bo srečno razpletlo ... Skratka, gre za mogočno izhodiščno zaupanje, zaradi katerega smo od začetka do konca zgodbe dobre volje ne glede na sprotne zaplete in nesreče.

Drugi razlog je v tem, da se na koncu trdosrčnost pretopi v ljubezen ali pa postane popolnoma neškodljiva. Ljudi nekaj gane in trdo srce se omehča, jeza se umakne, nekaj popusti ... Celo najbolj trdovratni zoprniki se pustijo ganiti od sočutja in ljubezni in zlo popusti pred močjo ljubezni in ljudje se pustijo osrečiti. Glavne junake preplavljajo čustva, ki jih tako pogrešamo: toplina, sočutje, velikodušnost, odpuščanje, nedolžna otroška radost in zaupanje.

Svet sije v lučkah, v belini in mehkobi, v zimzeleni radosti.

Letos sem dojela, da sem po vseh teh letih Vere vase sposobna dobro počutje, ki so mi ga ustvarjali ti filmi, doživljati v svoji realnosti, ker končno doživljam svet zelo drugače. Tolažilna božična pravljica je postala del mojega notranjega sveta in je postala pismo sebi.

Čarobno zaupanje ni več sladkobna iluzija, ampak moč, ki mi po dolgem učenju končno pripada.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...