Pojdi na glavno vsebino

Bomo raje pridne in nedostopne ali manj delavne in čuteče?

Bomo raje pridne in nedostopne ali manj delavne in čuteče?

Nahranimo potrebo po posluhu in bližini.

Pregovorna pridnost slovenskih žensk pogosto deluje kot nedostopnost. Kaj, če bodo ob nenehni delavnosti vsi preskrbljeni in obenem vsi lačni bližine? Ženske same še najprej?

Če bi bile slovenske ženske toliko ljubljene, kolikor delajo za družino, bi živele v raju.

Žal se težko zavejo, da to ni pot do objema in srečnih trenutkov bližine. Kaj se dogaja? Bistvo je v tem, da naša delavnost ne otroku ne partnerju (pravzaprav nikomur) ne daje občutka, da je pomemben in da je ljubljen. Pove samo, koliko smo pripravljene delati zanj.

To ni isti občutek.

To sicer za vse, ki čutimo, ni posebna novost. Vemo, kako se počutimo, če kdo za nas kaj dela, in kako, če se obrne do nas, se nam posveti, nas z zanimanjem in sočutjem vpraša, kako nam je. Usluge in pripravljenost na konkretno pomoč lahko cenimo in smo zanjo hvaležnosti, a naše potrebe po pozornosti ne nahranijo. Obstaja bistvena razlika med tem, da vemo, da kdo dela za nas, in med tem, da doživimo, da smo mu pomembni, zanimivi in v njegovem srcu tisti hip na prvem mestu.

To lahko konkretno opazujemo, če v stiku med dvema osebama primerjamo elektrokardiogram (delovanje srca) in elektroencefalogram (delovanje možganskih valov) pri obeh. V neki raziskavi mater in otrok so ugotovili, da se lahko možgani odzivajo na srce drugega šele, kadar smo zavestno pozorni na drugega. Skratka, ko mati obrne svojo pozornost v otroka, se njeni možgani odzovejo, medtem ko se to ne zgodi, če kaj dela ob njem. Otrokov organizem doživi, da je zaznan in občuten le ob tem zavestnem dejanju. Če mati dela karkoli drugega ali govori z drugimi ali mimogrede pazi na otroka, ko gleda na mobitel, se to ne zgodi.

Zato bi bilo prav zdaj septembra, ko se za večino začenja delovno leto, pomisliti, ali mi sami prejemamo dovolj pozornosti (in če tako ni, kako to dobiti), obenem pa tudi, ali mi dajemo dovolj pozornosti osebam, ki so nam najdražje. Ker vse, kar naredimo zanje ali drugi za nas, ne nadomesti pomanjkanja srčne pozornosti. Tega pa se navadno moramo šele učiti, ker smo bile vzgojene v prepričanje, da je ljubezen delavnost. Na delavnicah Vere vase in Čutečega plesa se učimo skupaj, kaj pomeni stopati zares v odnose in podariti drugemu, kar tisti hip želimo in zmoremo dati. Ni važno, da je malo, glavno, da je resnično.

Bližina je oboje: stvarna, konkretna ... in nevidna, subtilna. Je v tem, da skuham kosilo ali kaj kupim zate ali te pospremim k zdravniku ... in je obenem to, da te pogledam zares, ko si ob meni, in začutim, kako ti je. In sem zate tu nekaj minut, ker ne obstaja nič drugega in pustim, da me prevzame, kar si ...

Drug drugemu smo hrana. Prepoznajmo to lakoto, da bo naš svet manj lačen in mi dovolj siti, da bomo lahko odprli roke za svoje bližnje. Ženske, ujete v delavnost brez predaha, naredimo ta korak, ki obrne trenutek v bližino ... in obrne svet.


Oznake: osebna rast posluh

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...