Pojdi na glavno vsebino

Bolj samostojni, bolj povezani v dvoje

Včasih se bojimo zaživeti svojo samostojnost, ker se bojimo, da to razdira odnos.

V resnici je nesamostojnost tista, ki ruši odnose.

Ko smo odvisni od odobravanja drugih, občutimo žalost in jezo.

Žalost, ker nismo svobodni (vsako živo bitje hrepeni po prostosti, ki je kot zrak …)

Jezo na drugega, ker nas omejuje (tako vidimo zadevo!) s svojim obnašanjem in zahtevami.

Jezo nase, ker se ne znamo osvoboditi in si pridobiti ljubezen, v kateri bi bilo prosti.

V tej drži vidimo drugega, ki ga imamo radi, kot preganjalca, zato smo polni skritih očitkov in zamer. A ker nam je čustveno nujno potreben in smo brez njegove naklonjenosti takoj iz sebe, si ne upamo na dan z besedo.kaj šele, da bi prešli v svobodna dejanja.

To podira most med nama, kajti bližino ustvarja samo zaupanje in pa to, da vedno računam na razumevanje, podporo in lojalnost na drugi strani. V odvisnosti vedno drugega vnaprej obtožim, da NE bo razumel (NI SPOSOBEN TEGA). Svoj strah in nezupanje spreminjam v napoved in se tako tudi obnašam (Saj vem, da boš jezen…). Pogosto s svojo napeto govorico tudi izzovemo buren odklonilni odziv.

Ko se drugi ne strinja ali celo nasprotuje naši želji ali odločitvi, ne vztrajamo, kot bi vztrajal otrok, ki verjame, da bo prej ali slej dosegel premik, ker je ljubljen. Trudili bi se pojasnjevati, iskali bi pot ali pa bi naredili po svoje, če vemo, da je za nas važno, in vzdržali godrnjanje ali zamero drugega, dokler ne dojame, da nismo proti njemi, ampak le na strani svojih želja.

Če se imamo radi, drugi prej ali slej sprejme naše spremembe in odnos se poglobi. Svobode si ne vzamemo, svobodo si podarimo. Sebi in drug drugemu.

Na koncu tega dogajanja se srečamo v povečanem zaupanju in večji veri vase: mi, ker smo dosegli nekaj važnega za svojo samostojnost, drugi, ker je doživel naše zaupanje vanj in svojo lastno večjo svobodo v odnosu.

Zato ne nehajmo vztrajati, če ljubimo svoje pomembne želje IN drugega, ki morda nad njimi ni ravno navdušen. V tisoč malenkostih lahko popuščamo brez škode, še vedno bomo samostojni. A v bistvenih ne smemo popustiti, kvečjemu si damo predah, če so stvari čustveno zelo razburljive.

Vredno se je zavzeti za samostojnost v odnosih, ker je to pot v ljubezensko povezanost najgloblje vrste, prebuja upanje in živost obeh vpletenih in nas rešuje mrtvila, žalosti in vdaje, v kateri shira še tako velika začetna ljubezen.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...