Pojdi na glavno vsebino

Bolečina je gora

Bolečina ni osebna stvar Lažje in prej pridemo iz bolečine, če je ne jemljemo osebno.

Seveda trpimo mi osebno. Seveda gre tudi za tistega, ob katerem ali zaradi katerega nam je hudo. Toda gre tudi za nekaj veliko večjega in prav zato osvobajajočega.

Ko mi na primer manjka topla bližina, me zasede Pomanjkanje (namenoma pišem z veliko)nežnosti, sočutja, razumevanja. To je vesoljna potreba, ogromna in neminljiva želja vsakega človeka, če si to le prizna. Če ne iščem razloga in krivca (kdo je z mano premalo nežen?) in se ne vračam v preteklost (kdo je kriv z vse to kar se mi še in še dogaja?), se Pomanjkanje pokaže v svoji globlji, vsečloveški in neosebni razsežnosti.

Pred menoj vstane ogromnost, ki je velika kot gora, in mi ne grozi. Je samo velika, neizmerna in mogočna kot potreba po bližini. Je zakon vitalnosti, ki me kliče, naj odgovorim, naj ga vidim pred seboj v vsej njegovi moči. Je mera tega, kje sem, kaj čutim, je jasna smer. To goro moje bitje želi preplezati, jo osvojiti. Želim se podati v njene bregove, v njeno naročje lepote in veličine.

V tej viziji se pomanjkanje česarkoli osvobodi malenkostnih zamer, naboja do krivcev, strahu pred prihodnostjo in občutka, da to ni zame in da tega ne zmorem. Gora pomanjkanja ni nevarna, ni sovražna in ni nedostopna, na njej ne tabori nobena vojska. Polna je poti za tiste, ki ne znajo plezati, so počasni in nerodni. Potreben je le čas, da se ukvarjam z vzponom in da najdem vešče sopotnike. Rabim pa tudi priročnik in opremo.

Vsako veliko pomanjkanje je lahko podobno domači gori. Pomanjkanje razumevajoče bližine, ljubeče sorodne duše, denarne varnosti, telesne moči, vere vase, zaupanja v sočloveka … Vsaka neuslišanost je gora, na katero se lahko podamo v zavesti, da se strmina ne umika, ne napada in nas ne meče s svojega hrbta.

Gora stoji, čaka in sprejema naše iskreno prizadevanje. Ne ruši tega, kar gradimo s čistim srcem. Ne skriva svoje višine in ne laže, da je nizka in lahko prehodna. A polna je prostorov za oddih, krajev velike lepote, ki nas tolaži in navdihuje. Polna je prostorov za zavetje in vedno se lahko vračamo v dolino, če se nam zdi, da še nismo pripravljeni in da se bomo raje vrnili krepkejši in bolje opremljeni čez nekaj časa za še kakih sto metrov višine več, ker bomo trenirali vzpon v dolini.

Gora nas gleda. Njeni otroci smo in ona je tam zato, da govori o svetosti naših potreb, o razgledu, v katerega je treba usmerjati pogled, o tem, kako živeti brez sovražnosti, obupovanja in obtoževanja, z goro v srcu.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...