Pojdi na glavno vsebino

Bolečina išče skupnost

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Bolečina išče skupnost

Napačno razumevanje pozitivnega odnosa do življenja pelje v zastoj. Bolečina, fizična ali čustvena, varuje naše zdravje

Zato se pojavi, da bo upoštevana. Še več: da bo obravnavana vešče in ob podpori ljudi, ki znajo z ranami.

Naša naloga je, da z njo sodelujemo in poskrbimo, da pride v prave roke, kajti le izjemoma smo bolečini kos sami. Samo v primeru, da smo se od izkušenega zdravilca učili dovolj dolgo in predano, jo morda znamo pozdraviti sami.

Ljudje pa radi nihamo med samopomilovanjem, ki se zdi nega rane, iskanjem krivca, kot da to pomaga, ali poverjanje drugih, naj na nas storijo čudež. Nobena od teh poti ne zdravi.

Bolečina išče stik z našim srcem. Računa na naše sočutje, ne na naše pomilovanje. Na naše delo za okrevanje računa, ne na očitanje.

In ker naše srce išče skupnost, tudi bolečina išče skupnost.

Ponesimo, kar nas boli, med prave soljudi, obenem pa prisluhnimo njihovi potrebi po sočutju.

Ni cel svet sočuten, ni tega na vsake koraku. A puščave imajo oaze.

Tisti, ki smo kdaj okrevali, se spet in spet vračamo po nego, ker bolečin nikoli ne zmanjka. Vemo, da je življenje zahtevno vedno na novo, a poznamo pot v zavetje. Prispevali smo, da se je zgradilo, in tam je prostor za druge in za nas same. V oazo prinašamo ljubezen do življenja in delavne roke.

Negujmo zavetje, vračajmo se v zavetje, in naša vera vase bo vedno znova okrevala, pa naj se dogaja karkoli.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...