Pojdi na glavno vsebino

Bolečina in zamera, prvi del

Stisk se osvobodimo veliko prej, če se naučimo ločevati med zamero in bolečino. Bolečina sama nas ne ovira na poti v srečo, zamera za izredno.

Ko se nam zgodi kaj hudo bolečega (na primer izkušnja nasilja, grobega ponižanja, izgube), nas prevzame bolečina. V čisti bolečini ne mislimo, ker trpimo. Morda imamo občutek, da je neznosno, da tega ne moremo več prenašati, morda iščemo pomoč, a že to so procesi, ki pridejo potem. V čisti izkušnji je samo telo, občutek, čustvo. To je izkušnja, v kateri živo trpimo, a sama na sebi traja nekaj časa in ne vnedogled.Tisto, kar lahko traja v neskončnost, je spomin na bolečino. Možgani lahko delujejo le, če zavest lahko deluje, ta pa se v najhujši bolečini umakne, včasih do te mere, da pademo v nezavest. Ko kdo fizično zelo trpi, na primer vsi vemo, da ne more govoriti z nami. Podobno je za psihično bolečino skrajnega obupa, ki onemogoča besedno komunikacijo in včasih celo fizični stik. Šele potem se zavest spet lahko loti obdelave naše izkušnje. Zato, da mislimo, mora bolečina delno upasti ali miniti. (Spomin na bolečino je zelo boleč, a je zgrajen iz spomina. Če spomina ne bi bilo, bi zdaj ne mogli trpeti.) V tem je bistvena razlika. Zelo hitro, skoraj istočasno namreč bolečina postaja gradivo, ki seda v spomin in tam ga začnejo misli obdelovati. Zato se je prav vprašati: ali bi tu in zdaj trpeli, če bi bili brez spomina? Ko živa bolečina mine, si navadno ne oddahnemo in ne gremo k drugim stvarem v svojem življenju, ki so ostale nedotaknjene. To bi storil le otrok, ki smo ga v bolečini spremljali in je ni čutil kot zapuščenost in prevaro. Mi odrasli pa se iz svoje bolečine, ko glavni dogodek mine, zelo težko premaknemo, in dopustimo, da nas kontaminira. Okuži vse, kar je lepega v našem življenju, vse dosežke in dejstva, ki potrjujejo, da znamo biti srečni, ustvarjalni in povezani z ljudmi in dobrim v svetu. Pustimo ji, da zasede vsa področja, vse misli, vse ure dneva, vse odnose. Morda bo postala vodilo našega življenja. Samo eno postane važno: iskati odgovore in živeti očitanje. To pa je že stanje zamere, jeze na svet in življenje, nase, na usodo. Ne moremo sprejeti, kar se je zgodilo, in se borimo z izkušnjo in s spominom nanjo. Verjamemo, da bo odgovor prinesel olajšanje ... druge poti, da bi si pomagali, ne vidimo. Zakaj se mi je to zgodilo? Zakaj prav meni? Zakaj me življenje muči? Kako lahko vem, da se ne bo ponovilo? Kakšne smisel ima sploh živeti, upati, se veseliti? In tako naprej. Če se potem kaj podobnega ponovi, je naša ujetost še hujša in lahko postane kronična. Zelo je razumljivo in človeško, da to počnemo in da nočemo početi nič drugega ali mislimo, da ne moremo ... V resnici ne pomaga noben odgovor, pomaga samo to, da se premaknemo iz ostajanja v tej nabitosti ... a tega se moramo naučiti. Dokler ne ločimo bolečine od spomina, se ne premaknemo. Tudi pravice ne iščemo in ne najdemo, dokler smo v zameri.In to je morda še najhujše. O tem bom še pisala, ker je to velika tema, morda celo glavna tema, ko razmišljamo o svoji sreči. Olajšanje je možno in nas kliče, a zato je treba premakniti v nas nekaj zelo velikega, česar nas naša kultura ne uči.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...