Pojdi na glavno vsebino

Bolečina hoče biti slišana in se vrniti v morje

Bolečina hoče biti slišana in se vrniti v morje

Naj pove, kar ima povedati. In potem naj se umakne za ves čas, ki je potreben, da se  okrepimo in veselimo, živimo in ljubimo. Do ponovnega srečanja, ki ne ruši, ampak gradi.

Otopeti ali utoniti

Ljudje navadno padamo v dve skrajnosti. Lahko otopimo, ker z bolečino nočemo imeti opravka, saj z njo ne znamo ravnati in je nikoli ni nihče res poslušal. Kadar opazite, da že dolgo niste jokali ali imeli solznih oči, obenem pa ste napeti in zadirčni, pomeni, da skušate utišati bolečino.

Druga skrajnost pa je, da ji pustimo, da nas preplavi in neomejeno zavlada. Znajdemo se v močvirju obupovanja in samouničevanja. Bolečina si zame ves čas in prostor in ne pusti, da bi mislili, čutili, opažali, storili karkoli drugega. V obeh primerih smo ujetniki in ne delujemo za svoje dobro, okolju pa dajemo le neusmiljeno otopelost ali bolečo, vedno enako mučno prisotnost, ki se nikoli ne prekine.

Valovati

Obstaja tretja pot, pot zrelega in občasnega, izbranega in odmerjenega sobivanja z njo. Pustimo ji, da vstopi v naš dan, in da pove svojo resnico. Ko se njena pripoved začne ponavljati, je čas, da jo odslovimo, stopimo iz srečanja in se vrnemo v veselje do vsega, kar je v našem življenju vrednega in lepšega, dragocenega.

Nenehno sobivanje z bolečino, ki ponavlja svojo izpoved, je nevarno prijateljtstvo. Začne se nam zdeti, da brez te bližine ne moremo, da je to edina pomembna resnica in da se moramo z njo nenehno ukvarjati. Postanemo odvisni in podrejeni, dajemo ji mesto, ki ji ne pripada.

Otroško živi in nedolžni

Prehajanje iz srečanja z bolečino v vračanje veselja do življenja je izredno pomembna sposobnost, ki jo zmorejo otroci. Zato v tem prehajanju postajamo nedolžni, odprti tako za bolečino kot za srečo, resnični in živi.

Ganjenost, soze, jok ... so v svojem odmerjenem času enako blagodejni za našo vitalnost kot veselje, smeh in radoživa, eksplozivna radost.

V tem valovanju najdemo svobodo in otroško sposobnost regeneracije. Rešeni smo prisilne trdosrčnosti, iluzije obvladljivega življenja (z življenjem lahko le sodelujemo, ne moremo ga voditi, vsaj jaz mislim, da ne), grenke, napadalne otopelosti brez solz, a tudi močvirnate poplave, ko se dneve in tedne (mesece, leta?) utapljamo v vedno enakih bolečih samogovorih.

Ustvarjajmo zaceljeni nihajoči svet, ki ga vodi naše modro srce, odprto za vse, kar živi v nas in drugih. Tako srce zna nesti, kar pride, in odložiti, ustaviti, kar je preveč. Varuje nas, ker smo potrebni vsega, a v pravi meri in pravem času.

Tudi poleti, med soncem in sencami, je čas, da vadimo to vračanje v vitalno nihanje, v valovaje, v morje, ki nas ohranja žive in plodne. Bodimo kot delfini, da bomo povsod živi, globoko spodaj in visoko zgoraj pod nebom ...


Oznake: osebna rast bolečina

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...