Pojdi na glavno vsebino

Bojim se te

Odnosi v družini naj bi ne bili okuženi s strahom: ne moremo se povezati in dom ne daje varnosti, če se drug drugega na skritem bojimo in če se to dogaja pogosto.

Opaziti, da se bojimo Največkrat se ne zavedamo, da se najbolj bojimo prav najbližjih oseb: staršev, partnerja, lastnih otrok, še posebno, če so že odrasli. To ni čudno, tujec nas ne more tako globoko prizadeti kot ljubljena oseba. Ni lahko opaziti, da se bojimo, ker se to dogaja v telesu in največkrat ne pride do zavesti. To bomo opazili šele, ko se bomo naučili globoko sproščati in bomo večkrat na dan popolnoma mirni, sproščeni in brez strahu, pa čeprav le ob pogledu na nebo ali sredi gozdne trate ...K o pri polni zavesti začutimo, da smo mirni, da se počutimo varne in brez skrbi, pa čeprav za en sam hip, in slišimo mirni utrip srca, počivanje mišic in mogočni dih, ki nas preplavlja, prepoznamo svoj mir in svoje telo v stanju varne uslišanosti. Takrat v nas ni strahu. Če poznamo mir, lahko tudi jasno začutimo, kdaj ta mir izugine. Kdaj se bojim tvoje bližine? Zato je zanimivo opazovati, kako se včasih naše telo spremeni, ko se nam ljubljena oseba približa. Se sprostimo, nas zajamejo toplina, zaupanje, želja po objemu? To pomeni, da se ne bojimo. Toda pogosto je dovolj pogled, beseda, namig, pa se zdrznemo in prepoznamo napetost: strah me je, kadar v tebi začutim določeno namero, željo, čustvo! Seveda pa je vprašanje, ali drugi tisto res doživlja ... morda res, morda pa mu vse le pripisujemo, kar zadevo še bolj zaplete. Navadno prepoznamo bolečino, češ, nekaj si storil in zato mi je hudo, ali pa jezo, in zato nas zajameta zamera in želja, da bi očitali. Toda v resnici je verjetno še najprej zaživel strah. To je primarno, najhitrejše človekovo čustvo, ki v nas bliskovito spremeni organsko stanje in s tem stanje zavesti. Svet se v hipu omrači in neneadoma ni nikogar, ki bi nas upošteval in varoval kot svoj zaklad.... Zato se od človeka, ki se ga bojimo, nezavedno odmaknemo in ga v obrambni drži zavračamo, od njega bežimo ali pa ga napadamo. Vse to se dogaja na skritem, v telesu, pogosto tudi brez besed in brez zavedanja. Zakaj smo prestrašeni? Veliko strahov izvira iz tega, da nimamo pravega samozaupanja in sebi naklonjene vesti. Če se bojimo očitanja, če smo ranljivi, če smo polni krivde za vse, kar bi lahko naredili ali pa smo narobe naredili, če mislimo, da bi lahko preprečili vsak nesporazum, vsako slabo voljo v družini, vsako žalost in napako ... potem pomeni, da se bojimo vsak hip in ves dan in da se panično odzivamo na vse, kar se zatakne. Nismo čarovniki, ki lahko usmerjajo dogajanje, pa vendar je ves naš mir odvisen od tega, da se trudimo vse predvideti, urediti in spraviti na pravi tir. Z domačimi pa se lahko toplo povežemo le, če svoje strahove začutimo in s svojo ranljivostjo sočustvujemo. Pametno je, da se naučimo pomiriti sami sebe in poskrbeti za svojo notranjo varnost ... namesto da se bo vsak družinski član čutil dolžnega živeti popolno in s tem lajšati našo stisko. Tudi drugi se bojijo, bežijo ali napadajo Pogosto se dogaja, da se nas otroci ali partner bojijo vznemirjati s tem, kar v resnici čutijo, in se zato zaprejo. Bojijo se naših velikih prestrašenih oči ... To ni čudno. Kot sem že prej omenila, v strahu nezavedno zavračamo povzročitelja našega strahu. Kadar se ljubljene osebe bojimo, se ne more počutiti sprejeto, saj si ne želimo njene bližine. Zato se tudi ne odzove tako, da bi nas pomirila: lahko nas užali, piči v najbolj ranljivo mesto, zavrne, odide ... Strah nas spravi v zakrčenost in v zavračanje drugih. Ločuje nas prav od tistih ljudi, s katerimi se najbolj želimo povezati. Prestrašeni in ločeni Zakaj strah ruši odnose? Svojih dragih ne moremo videti in sprejemati, prestrašeni kot smo, saj samo tonemo v strahu in hlastamo po rešitvi. Ne slišimo jih, ne čutimo jih, če smo nenehno na straži ali v alarmu. Strah je slep in v njem smo trdi, otopeli. Če živimo v strahu, smo že zjutraj v obsedenem stanju, da bo kaj narobe. Vsak hip se sprašujemo, kako bodo drugi reagirali, kaj storiti, da bo prav, a kako bi lahko to vedeli? Oni in mi sami smo vsak dan polni skrivnostnih notranjih premikov ... in najprej bi se morali sploh poslušati in občutiti. Rešitev bi se rodila v miru, v pretakanju iskrenih in sočutnih besed. Morda smo napadalni in mislimo, da je naša težava agresivnost. Verjetno bomo s poglobitvijo vase kaj kmalu spoznali, da napadamo zato, ker se bojimo. Isto velja za razdražljivost, kronično utrujenost, potrtost. V jedru vsega, kar hromi ter preprečuje dvig in razmah notranje moči, s tem pa srečevanja, je strah. Odložiti strah, da bomo lahko ljubili Odložiti strah je pomembno dejanje ljubezni, ker pripravi pot za resnični stik in omogoča družinskim članom, da se odprejo in dobro počutijo drug z drugim. Pogosto je strah povezan s sramom in z bolečo nemočjo, ki smo jo nekoč prevečkrat okušali, a to ne pomeni, da je nepremagljiv. Največ, kar lahko storimo za dobro svojih otrok, je, da jim s svojim zgledom pokažemo, kako ravnati s strahom, da postane le sopotnik, sogovornik, ne pa gospodar našega življenja. Šele tako postane dom resničen dom, zavetišče, v katerem se krepimo v globokem občutenju naše medsebojne pripadnosti in obenem v odpovedovanju oblastnim pričakovanjem. Veliko govorimo o tem, da naj bi bila družina prostor za prenos vrednot in vzorec zdravega življenja. A prva stvar je, da se rešimo okuženosti od strahu med seboj, kajti če doma nisi na varnem, je ves svet ena sama bolečina. Povezanost brez strahu Če tega ne zmoremo in začutimo, da živimo v strahu, potem je prav poiskati pomoč. V strahu namreč otopimo, postanemo šibki, pripravljeni na vsakovrstno samoprevaro, sprejemamo izkoriščevalce in paznike.. V paniki izsiljujemo, ker razmišljati, sočustvovati in sodelovati itak ne moremo. Strah v nas rodi zamero, ostre besede, očitke, krivično zahtevnost. V strahu se počutimo neumne, krive, neuslišane, grde in nemočne. Strah je tema, v kateri ni več mogoče ljubiti. Otroci se dobro počutijo ob starših, ki jih ni strah, zato je eno od glavnih dejanj ljubezni, da se osvobajamo svojih skritih strahov. Pod temi strahovi živi naša duhovna moč. Neizčrpni vir modrosti, poguma, bistrovidnosti v stiski ima v sebi prav vsak človek, lahko se ga naučimo iskati in najti. Prepoznajmo in pomirimo svoj strah, da bomo okrepili sebe in s tem tudi svojo družino. To je veliko važnejše od finančne gotovosti ali drugim življenjskih »jamstev«.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...