Pojdi na glavno vsebino

Biti samosvoji in odgovorni starši (in otroci)

Tradicionalna vzgoja je (bila) obsedena s primerjanjem in popravljanjem. Čas je, da dojamemo, kako je to zastarelo in brez vsake osnove.

Navada, da starši primerjajo svoje otroke z drugimi, je zelo zakoreninjena. A trud, da bi bili otroci taki, kot velja za normalno, želeno in kaj vredno, škodi še najprej staršem samim. Otroka ne vidijo v njegovi enkratnosti in ga zato tudi ne morejo podpirati na njegovi poti v samouresničenje. Če naj bo podoben nekemu idealu, je jasno, da ne more in ne sme biti on sam (starši pa tudi ne).

Nekateri starši to počnejo do smrti in jim lastni otrok nikoli ni dovolj odrasel, da bi obmolknili in ga začeli zares opazovati ter uživati njegovo bližino.

Isti kritični pogled se potem preseli v otroka, ki se nenhno primerja in kritizira, odrašča v negotovosti (in se pogosto v njej tudi postara.). Neskončno nerganje tako prehaja iz roda v rod ...

Kaj, ko bi nehali s tem? Stopili v nov čas? V pomladno svežino?

Če starši vztrajajo, lahko to naredimo vsaj mi, njihovi odrasli otroci.

Staršem prepustimo strahove, ki so njihovi, nismo jih dolžni prevzeti in jih miriti s tem, da živimo "prav".

Morda starši ne morejo iz svojega strahu pred osramočenostjo, saj je pregloboko zasidran in so preplašeni pred vsakim človekom, ki bi jim lahko vzbujal dvom o lastni vrednosti in o tem, kako niso vzgojili dovolj »pravilnega« otroka.

Naj naštejem nekaj vprašanj, ki jih vsak dan slišim, ko poslušam starše.

Kdaj pa bo moj otrok, ki ga vzdržujem že leta, doštudiral? Še vedno ga vzdržujem! Vsi sošolci so že doštudirali ...

Starši sami odločajo, ali naj ga še vzdržujejo ali ne. Odgovornosti ne morejo prevaliti na otroka, ki jih je “prislilil” do vzdrževanja za nedoločen čas. Če ga nočete vzdrževati, če vam je predolgo, nehajte podpirati svojega postaranega študenta. Bo že sam odločil, kako in če naprej.

Vrnite mu njegovo lastno življenje, sebi pa svoje.

Potem, ko se konča neodgovornost, se lahko začne ljubezen.

Otroci mi bodo zamerili …

Strah, da bo otrok staršem zameril, ker si želijo kaj privoščiti ali biti svobodni, in da jih potem ne bo imel več rad, pomeni, da so sčasoma postali podrejeni in odvisni od odobravanja svojih otrok. Odobravanje pa ni spoštovanje! Verjetno sumimo, da bo brez uslug ljubezen otrok splahnela. Toda ta odnos smo ustvarili skupaj in ga zato lahko tudi preobrazimo. Morda je že skrajni čas, da začnemo skrbeti za kakovost stika in dialoga in za čisto ljubezen brez izsiljevanja.

Oni lahko povejo, kaj si pričakujejo, mi, kaj smo pripravljeni dati. Potem se dogovarjamo v polni odgovornosti, v prenovljenenm iskanju ljubezni in spoštovanja. Če druga stran ne pristane na razvoj, lahko še vedno mi sami odgovorno odločamo zase.

Ni mu še jasno, kaj naj delaZakaj je moj otrok tako negotov?

Vsak najde svojo poklicno pot ob svojem času. Nekateri vedo, kaj bodo delali, ko imajo pet let, nekateri menjavajo poklice kar naprej in jim je zanimivo, da se tako preživljajo. Nekateri so iskalci in nemirni popotniki. Zakaj bi bilo to narobe?

Predlog: starši, naj živijo svojo jasnost, ki jim je razvidna in pomembna. Svojo potrebo po jasnih ciljih in gotovosti naj izživijo v svojem lastnem življenju.

Lahko pa tudi poskusijo zaživeti malo bolj neurejeno in raziskovalno in bodo lažje razumeli svojega otroka.

Moja hči noče študirati, pa je tako nadarjena!

Vsak konča svoj tip študija, nekateri nobenega, pa so drugače uspešni. Najuspešnejši mladi podjetniki zadnjega desetletja so brez diplome. Naučili so vsega sproti.

Predlog: starši, če jim je izobrazba tako važna, naj se trudijo za SVOJ študij.

Pri svojem otroku pa lahko opazujejo, kaj vse zna, česar se ni naučil v šoli. In kaj zna, česar oni ne znajo.

Moj sin se je zadovoljil z banalno službo, pa smo upali, da bo bolj ambiciozen …

Vsak se počuti uspešnega na svoj način. Nekaterih ne zanima, da bi se počutili uspešni. Veselijo se drugih stvari. Zakaj bi se vsak moral zanimati, da bo uspešen po zapovedanih kriterijih?

Predlog: starši, če jim je to tako važno, naj se trudijo za SVOJ uspeh po svojih kriterijih.

Lahkotno življenje je odvisno od tega, koliko znamo biti samosvoji, prosti družinskih pričakovanj in sposobni vedno reči :"Zame je drugače in to mi je všeč."

Smo res ODRASLI starši odraslih otrok? In odrasli otroci odraslih staršev?

Življenje je naša stvaritev in pravila o tem, kako naj poteka, postavljamo sami. Nihče ni dolžan zadovoljevati svojih staršev.

In nihče ni dolžan zadovoljevati svojih otrok.

Med nami naj bi živela prostorna svoboda in spoštovanje, ob tem pa iskreno zanimanje za to, kar lahko lepega doživljamo skupaj - ne da bi bil kdo žrtvovan.

Življenje je naše in samo nam pripada odločanje, kako ga bomo oblikovali: če sprejemamo posledice svojih odločitev, se preživljemo sami, ne živimo na račun staršev, sorodnikov ali prijateljev, je to naša sveta pravica.

Zato je prav, da starši nehajo pričakovati, siliti, upati in sanjati ali zahtevati “urejeno življenje” za svoje otroke. In otroci za starše.

Življenje ne bo nikoli urejeno, je lahko samo živo. Raznoliko, nepredvidljivo, predvsem pa nihče od nas nima pravice, da bi ocenjeval in urejal kakovost življenja kogarkoli drugega. Še zlasti ne življenja svojih otrok, ki jim je dolžan še večje spoštovanje.

Raje se ukvarjajmo s svojim. Vloga staršev je graditi svoje življenje tako, da je v njem dovolj vsega za lastno avtonomijo vse do smrti: dovolj denarja, dovolj zadoščenj, dovolj stikov, dovolj nežnosti, dovolj uspeha, dovolj zanimivih ljudi in podpore.

Iz tega naj bi zajeli in obdarili svoje otroke, ki bi vsakokrat, ko nas srečajo, začutili, da so nam zanimivi, dragoceni in zelo pomembni. A da niso vir naših zadoščenj in tudi ne naši dolžniki in skrbniki na stara leta. Če nam staršem postane vez z otrokom EDINI vir čustvene topline, pomeni, da nismo več starši: postajamo njihovi otroci.

Naši otroci bitja, ki smo jim podarili njihovo drugačno, samosvoje življenje. Včasih jim je treba pomagati, da to sprejmejo, čeprav bi raje živeli pod našim okriljem.

Kaj pa smo in še bomo podarili sebi?

Če imamo 60, 70 ali več let še vedno velja, da smo mi tisti, ki odgovarjamo za svoj blagor, ne naši otroci. Šele ko sprejmemo odgovornost za vse dni, do konca, in ko skrbimo zase zvesto in predano, bomo znali biti svojim otrokom priče prave starševske ljubezni.


Oznake: za starše


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...