Pojdi na glavno vsebino

Biti prva zase, egoizem?

Ker nismo vajeni samospoštovanja, poznamo samo alternativo med altriuzmom in egoizmom. To je miselna polarizacija, ki vodi v slabšanje onosov med nami.

Biti sebi važni in dragoceni je gibalo ljubezni in smisla v našem življenju. Komu in kdaj to svojo dragocenost (sebe) podarimo, bi morala biti vsakokrat na novo občuteno in izbrano dejanje. Predvsem pa je treba preverjati: kaj se je zgodilo potem, ko smo kaj naredili? Resnica se namreč pokaže zlasti potem, ko je tisto, kar smo naredili, izpeljano in daje sad.

Nihče ni dolžan, da nas ceni, nas ovrednoti, nam pomaga. Drugi (in domači še najprej) lahko to le izberejo, ker so svobodna bitja in ker vse, kar je prisiljeno, ponižuje nas, ki silimo, in tistega, ki to sprejema.

Vsak je polno odgovoren zase in naj bo kot tak tudi obravnavan.

Šele če začnemo svoje vedeje opazovati skozi ta filter, se začne jasniti, kako se obnašamo, ko čutimo krivico, bolečino, prizadetost.

Ženska, ki reče partnerju: »Nekaj že enkrat kaditi!« ali pa otroku « Res nisi za nobeno rabo doma!« ali mami »Dušiš me s svojo posesivnostjo« itd. ... je zelo pogost pojav. Te scene srečujem vsak dan. Naštevati drugemu, kaj bi moral spremeniti pri sebi, je skrb za druge in zanemarjanje sebe.

Ključno vprašanje pa je, kaj sem pripravljena JAZ narediti zase oziroma katere spremembe sem pripravljena izpeljati , da se kaj spremeni, kar je odvisno od mene. To se me zares tiče in je moja prva zadeva na seznamu.

Biti sebi prva pomeni to: da so na seznamu mojih opravil na prvem mestu spremembe, ki jih izpeljem za svoje dobro.

Spodaj pa krasno pričevanje drage prijateljice A.F. Vredno je, da ga preberete. (to je bil njen odziv na moj članek Ženske prehranjevalke)

Iz sršenjega gnezda

Ko smo kot družina šli skozi težavno obdobje sinovega odraščanja in iskanja identitete, preizkušanja meja, raziskovanja vzponov in padcev, sem se v nekem trenutku počutila tujko v lastni hiši: nič ni bilo tako, kot bi v mojem domu moralo biti. Vedela sem, da bo potrebno izstopiti iz tega, če bom želela, da se otrok prizemlji. Preprosto sem na določeni točki uvidela, da držim "vrečo" ali da soustvarjam pogoje, ki ne bodo nikoli obrodili sadov. Zato sem - ko sem videla, da moj nastnik ne ve več, kaj je realno življenje - nehala kuhati, popravljati in tudi prati perilo. Slednje sem potem (na račun prevelike materialne škode spet prevzela). Vse ostalo pa sem preprosto odrezala. Ker sem imela srečo, da imamo na razpolago nekaj dodatnega prostora, sem se preselila v zgornje stanovanje. Tam sem vse lepo pospravila in si prinesla najboljše piškote, posebne čaje, prižigala dišeče svečke in imela rože na mizi. Znova sem ustvarila oazo, kjer sem lahko dihala in bivala brez tiščanja v želodcu ob pogledu na vse mogoče (po petih, šestih letih lahko o tem pišem lahkotnejše, takrat pa je bilo včasih prav neznosno).

Seveda je ves čas nekje tlel občutek, da smo še vedno v isti godji in da umik sam po sebi ne bo rešil vsega. S tem premikom pa se je nekaj zgodilo tudi v naši skupnosti. Nastal je prostor in čas, neke vrste žepek v vesolju; spet se je rodil nežen ženski prostor, v katerem se lahko vse obnavlja in radosti, če ga kdo prijazno, spoštljivo in z občutkom obišče. In res: sin je iz nereda in postane energije, iz nekega čudnega spanja in zamaknjenosti prihajal sprva sem in tja "na dobre piškote". Ampak mislim, da je šlo tudi za njegov zrak. Njegova pljuča so potrebovala nekaj, kar morda nisem znala dati na drugačen način. Prišel je na čaj, prišel je "na čisto" (tudi v prenesenem pomenu). In če je kaj pozabil za seboj, sem se v svojem kraljestvu tega v trenutku znebila: prosim, odnesi, tukaj imam pa jaz čisto in lepo. Kar naenkrat sta bili na izbiro dve stvarnosti: urejena in neurejena. Mislim, da smo se potem vsi skupaj začeli počasi seliti na lepše. V duši in srcu. Sin se je naučil kuhati in po fantovsko pospraviti. Še mož, ki mu je bilo kuhanje povsem tuje, se je ob sinovem ustvarjanju začel počutiti nelagodno. Mislim, da je začutil tisto, česar ob meni ne bi mogel: neke vrste nerodnost, zaostajanje za nekom, kdo ve ... Včasih prav uživam ob pogledu, ko sem doma in počnem svoje stvari, sin pa pripravi večerjo in postreže očeta. Ne računata name, ker jima najbrž niti ne skuham več tako po okusu, kot si lahko sama. Če pa pripravim kaj posebnega in ju presenetim, je še vedno super. V resnici smo ves čas vsi doma "spodaj", tam, kjer se je nam je zalomilo. Le da smo si morali stvari ogledati z drugačne perspektive in vsi trije odrasti. Vsak v skrbi zase in vsak je lahko malce ponosen nase.

Za konec lahko povem, da moj mož ne živi tako zdravo, kot bi si želela in ga iz ambulante pogosto vabijo na delavnice za zdravo življenje, saj mu vsakokrat najdejo kakšna odstopanja od povprečja. Njegovi starši so razočarani nad mano, ker ga v 25. letih nisem "vzela v roke"; še kajenja mu nisem znala prepovedati. Moja tašča je z njim, ko je bil še otrok, delala precej na trdo in pogosto je pela palica ali drugi kuhinjski pripomočki. Ko razmišljam, kako bi bilo, če bi grizljali jabolka in oreške, pili sveže sokove, ne kadili, se sprehajali in meditirali, ugotovim, da to preprosto pri nas doma ne gre. To nismo mi. Kadar nakupujem, izberem tisto, kar mislim, da je dobro in kvalitetno in mislim, da je to največ, kar lahko naredim. Včasih pogodrnjam, seveda, ker me zmoti dim ali kaj podobnega, vendar se zavem: kadarkoli želim, se lahko umaknem in grem živet svoje lastno zdravo življenje, po svojih merilih in svojem okusu. In v resnici niti sama ne znam živeti tako popolno in vzorno, da bi se lahko dvignila in žugala s prstom. Poznam primer človeka, ki je živel skoraj svetniško, pa se je življenje tako grdo zasukalo v bolezen, da si od takrat ne upam več trditi, kaj je prav in kaj ni. Biti skupaj in biti v odnosih je v resnici veliko več kot to. Je vedno malce nezdravo, pisano, vzvalovano in živo, narobe in prav, žalostno in veselo, vsekakor pa je lahko zelo okusno - na vse mogoče načine, ne le skozi usta.

A.F.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...