Pojdi na glavno vsebino

Avtorstvo in pravičnost

Avtorstvo in pravičnost

Članek sva napisali z Josipo in sem ga nedavno prebrala na srečanju o avtorskih pravicah. Dogodek Avtorska pravica. Status: zapleteno v okviru festivala Objavljam, torej sem, je potekal 10. aprila 2019 v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Vabljeni, da ga berete in delite.

Alenka Rebula in Josipa Prebeg

Status avtorstva in kultura plenilstva ali o zaščiti ustvarjalnosti pri posamezniku, v skupnosti in državi

Uvodoma naj povem, da je ta prispevek nastal kot povzetek večletnega sodelovanja med mano (Alenko Rebula) in Josipo Prebeg, ki se je več desetletij posvečala raziskovanju pravičnosti v poslovnih in osebnih odnosih, medtem ko sem jaz delala v šolstvu in literarnih krogih ter tudi po družinski izkušnji spoznala svet avtorstva. Pri določanju pravil najinega soavtorstva – skupaj namreč ustvarjava že deset let – sva predelali prav vsebine, o katerih danes govorim in jih posredujem v imenu obeh.

Vprašanje avtorstva zajema več ravni, ki so močno povezane: osebno, narodno, pravno, psihološko in finančno.

Predvsem pa je uvodoma treba podčrtati, da je status avtorstva v družbi bistveno odvisen od statusa ustvarjalnosti v družbi.

Ko bi družba ustvarjalnost dojemala kot skupno, nenadomestljivo dragocenost, s katero se potem narod enakovredno predstavlja v svetu, bi vsak državljan že od mladih nog prejemal jasne informacije in doživljal izkušnje o tem, da je ustvarjalen, da je to skupna dobrina in da je pomembno ovrednotiti sebe in tudi delo drugih, saj smo vsi soodvisni.

Vse študije o ustvarjalnosti in vse biografije velikih ustvarjalcev potrjujejo, da je ustvarjalna moč po eni strani velika, prebojna sila svojega časa in prostora, po drugi pa izjemno ranljiva glede na okoliščine.

Zato bi morali vsi mi že vstopati v svet drugače, kot to počnemo: začenjali naj bi opremljeni in pripravljeni na ustvarjalno življenje kot avtorji česarkoli že – na primer v osnovni šoli, kjer še zdaleč ni prezgodaj, saj otroci že kmalu pišejo naloge, v katerih bodo iskali vire in se jih učili navajati. In namesto da jim samo zabičamo, da morajo citirati formalno korektno, bi bilo še bolj pomembno, da ozavestijo, zakaj je treba avtorstvo zaščititi in ovrednotiti, kaj ustvarjalnost pomeni za posameznika, kaj za skupnost ter kako je pravična obravnava tistih, ki prispevajo k našemu razumevanju in doživljanju sveta, ključna za humano družbo in mir. Predvsem pa naj bi vsak otrok ob opazovanju svojih vzgojiteljev doživljal, da je nosilec lastne ustvarjalnosti in podpornik ustvarjalnosti svojih bližnjih.

Ravni zaščite avtorstva ali kje vse se lahko zatakne

Avtorji porajajo novo idejo, umetniško stvaritev, ključni raziskovalni korak … na različne načine. Zato naj bi tudi zaščita potekala na vseh teh ravneh. Zavarovati novi prispevek je zelo zahtevno. Potrebnih je namreč veliko ravni jasnosti, ozaveščenosti in zaščite, tega pa ni mogoče doseči zgolj s pravilniki in zakonodajo. Resnične spremembe bi dosegli šele s spremembo odnosa do človekove ustvarjalnosti na osebni in družbeni ravni, kar naj bi potem postalo praksa in tradicija, razvidna in delujoča v vseh ustanovah in na vseh ravneh življenja naroda.

S tem bi ustvarjalnost postala ena najrazvidnejših, najbolj zaščitenih vrednot in dobrin narodne kulture. Temelj tega prevrednotenja pa je osebna raven.

Osebna in moralna raven zavezuje vpletene osebe – in to raven je najtežje opredeliti in zaščititi avtorja. Avtor pogosto ne more dokazati, da je izvirno idejo ali spoznanje ali opredelitev nekega pojava izrekel ustno v zaupnem pogovoru in v okviru prijateljskega odnosa. To idejo lahko drugi pripiše sebi in jo trži, proda kot svojo. Tisti, ki je ta ustvarjalni premik prepoznal kot dragocenost in si ga prilastil, svojega dejanja pogosto ne prepozna in si ga ne prizna. Potem navadno doda veliko svojega in lahko doseže velik, umetniško ali znanstveno pomemben rezultat. Ostaja dejstvo, da brez tistega ključnega impulza njegova nazadnje imenitna stvaritev sploh ne bi nastala. Včasih takšno »sodelovanje« poteka leta in leta – ta pretekla prilastitev pa nikoli ni razkrita in avtor nikoli ne bo ovrednoten.

Takšno priznanje je torej odvisno samo od osebne etične občutljivosti v odnosu in ga nikakor ni mogoče pravno zajamčiti oziroma avtorja zavarovati. To vprašanje je zelo podcenjeno oziroma je bilo v preteklosti obravnavano kot »nesrečna usoda« znanstvenikov, mislecev, umetnikov – skratka avtorjev, ki pač zaradi naivnosti niso znali poskrbeti za svoja odkritja, saj so bili naivni ali čudaški, neurejeni in nesposobni za realno življenje itd. Znajdemo se torej na ravni značajskega minusa, namesto da bi jasno govorili o kraji in zlorabi. Tak pogled na ustvarjalce je namreč bliže predsodku, ki upravičuje izkoriščanje, kot jasnosti v določanju odgovornosti in pravic avtorstva. Utemeljuje stališče, da ni mogoče narediti nič in da je to pač del nujnih tegob, ki pestijo nesrečne in za uspešno življenje na tem svetu nesposobne avtorje. Kot pravi Prešeren: naj tisti, ki hoče biti poet, pač trpi brez miru …

Prilaščanje pa seveda poteka tudi tako, da iz člankov, knjig in objav vzamemo briljantne misli, miselne zveze, ideje … in jih v prirejeni obliki uporabljamo kot svoje, brez navajanja vira, ki nas je navdihnil. To je nepošteno in temu lahko rečemo kraja.

Nekaj o sprenevedanju

Sprenevedanje je uspešno, če v besedišče vnaša nejasnost. To je najhitrejši način, da nepoštenost izgubi svojo razvidnost. VZETI in UKRASTI se na primer zelo razlikujeta po namenu, ki ga nakazujeta. Prvi izraz zveni nedolžno, drugi žaljivo. Če vzamem in ob tem nimam namena povedati, komu sem vzel, pa tudi ne vrniti, potem je seveda to kraja. Vzamem kruh, ki mi ga ponudijo zastonj – ali pa ukradem kruh, ki ni moj in ga tudi ne nameravam plačati, ali predmet, ki ga ne nameravam vrniti lastniku.

Seveda pa se lahko sprenevedam tako (in to je splošna navada), da nekaj lepega ali koristnega, kar vidim – a česar nihče ni jasno zaščitil – opredelim kot nikogaršnje in to VZAMEM. Naslednji korak je, da tega ne pustim v splošni rabi in zato ne pripada več vsem, ampak postane moje in gre naprej pod mojim imenom. Torej tega nisem vzel, ampak UKRADEL ZASE. To lahko naredim na primer tudi z izvirno idejo iz časopisa ali oddaje, ki je bila namenjena bralcem oz. občinstvu – a če potem to mimo avtorja prodajam naprej kot svoje, je to kraja intelektualne lastnine.

Vsi postopki sprenevedanja se razvijajo po korakih, pri katerih je potem težko najti očitni prvotni prekršek, s katerim se je vse začelo. Kar se dogaja potem, vključuje še druge osebe, ki bodo nevede soudeležene – s tem pa je odgovornost razpršena, začetek vsega in glavni krivec sta postala nerazvidna. Običajno se bo glavni počutil povsem nedolžnega, saj te navade ni ustvaril on sam: drugi pač tudi počnejo isto, nihče ga ni opozoril, nihče od prizadetih tudi ni protestiral, torej kaj …?

Sprenevedanje kraljuje. Naj navedem dva primera iz svoje izkušnje.

Mladi avtor naj bo založbi hvaležen, da ga sploh objavi in mu s tem dá možnost, da se javno predstavi in uveljavi. Plačan je torej z vidnostjo. Obenem pa založba ne naredi nič, da bi ga promovirala, ne ponuja ga v svojih izložbah, nič ne vloži v oglaševanje itd. Zato ga nihče ne opazi. Nazadnje torej avtor nima ne honorarja ne vidnosti. Urednik založbe na vprašanje glede tega odgovori, da je avtor pač zanimiv le kot obogatitev njihovega kataloga, saj namreč želijo biti vsestranski izdajatelji, odprti tudi za mlade avtorje.

Drugi primer: ugledna ustanova, ki obrača na stotisoče evrov, prosi avtorja za predavanje. Povedo, da ni navada, da bi predavateljem na slovesnostih plačevali. Spet drugič povabijo podjetnika, in da bi mu lahko za njegov nastop dobro plačali, njegovo predavanje umestijo pod neko drugo postavko. Razlog? Predpostavlja se, da je bila prvemu podeljena čast, da tam govori, in to velja kot plačilo. Drugemu pa ta čast očitno ni bila podeljena, zato je plačan …? Navada, da se kulturni delavci obravnavajo po drugih kriterijih kot obrtniki in podjetniki, nima nobene stvarne osnove. Kulturne storitve naj ne bodo obravnavane kot častna dolžnost za narod, popravilo avta pa kot plačano delo, o katerem nikoli ne predpostavljamo, da je komu v čast in bo zato zastonj. Skratka, nehajmo se sprenevedati v imenu dejstva, da je bilo vedno tako, saj to ni argument. In ne sklicujmo se na to, da povpraševanje določa ceno, ko vendar dobro vemo, da brez govornika ni prireditve, brez avtorjev ni založb niti knjig za prodajo.

In zakaj so vsi intervjuji brezplačni, ko pa časopis z njimi služi? In smo spet tam: uredniki bodo rekli, da intervju vendar promovira avtorja. Že, a tudi novinar promovira svoje ime in tako časopis kot novinar nekaj zaslužita, le intervjuvanec ne.

Dala sem veliko intervjujev v časopisju in medijih in zagotovo vem, da intervjuji ne morejo bistveno vplivati na prodajo mojih knjig; torej bi mi lahko mediji utemeljeno plačali opravljeno delo, saj njihova promocija ne odplača mojega časa za odgovarjanje, še zlasti, če mi pošljejo vprašanja, jaz pa napišem odgovore nanje.

Delo kulturnih delavcev poganja nešteta kolesja, le da tisti, ki obračajo denar, ne priznajo, kaj vse živi od avtorskega dela. Tudi oni sami ne bi imeli česa organizirati, ko bi avtorji izginili.

Pravnica, ki sem jo srečala na neki prireditvi, me je opozorila, da je to ravnanje zelo podobno postopanju s kmeti, ki ne dobijo skoraj nič, posredniki pa skoraj vse. Gre za globalno prakso legalizirane nepravičnosti, ki se dogaja kapilarno.

Pravna raven

Priznanje avtorstva seveda vključuje pravno raven, v kateri po predvidenih zakonskih postopkih kdo svoje delo podpiše s svojim imenom, se izjavi za lastnika avtorskih pravic in si vzame tudi pravico, da svoje delo upravlja. Z njim lahko svobodno razpolaga: ga na primer deli brezplačno, ga prenese na druge ali pa od uporabnikov zase zahteva plačilo. Postopki glede tega in višina plačila so seveda vezani na pravila, ki jih avtor ne določa sam in so močno družbeno pogojeni. Kljub temu, da zakoni obstajajo, posamezniki in ustanove pogosto najdejo način, da jih obidejo. Skratka, brez sodelovanja etično ozaveščenega posameznika zakon nima moči, da bi vzpostavljal pravične odnose.

Zelo pomembna je raven družbene moči med neizkušenim, a ustvarjalnim posameznikom, ki bi skupnost lahko pomembno obogatil, ter podjetji in ustanovami, ki razpolagajo s sredstvi, medijsko močjo in vplivnostjo, ko gre za delitev sredstev in zasedanje medijskega prostora. Tako je na primer potrjeno dejstvo, da je ženska praviloma plačana manj kot moški; da je pogajalska moč mladega in neznanega avtorja na trgu minimalna ali nična; da mnogi na začetku zaradi neizkušenosti podpisujejo grobo izkoriščevalske pogodbe in da se potem v iskanju izhoda iz pasti zapletejo v dodatne zanke, ki jih finančno oškodujejo in ustvarjalno izčrpajo; da izplačila pogosto ne prihajajo v roku in ob spoštovanju pogodb ali pa se zgodi, da naročeno delo ne bo nikoli plačano, ker plačila ne bo možno izterjati. Primerov bi lahko navajala še in še. V tej nepregledni magmi nespoštovanja avtorjev izstopa dejstvo, da med nami ne obstaja kultura spoštovanja ustvarjalnosti.

Predlagam, da raziščemo, kaj vse je za nas samoumevno, in da vse to postavimo pod vprašaj. To bi bil dober začetek. V čem je namreč razlika med kakovostnim predavanjem, člankom, ilustracijo in glasbenim motivom, ki so zahtevali ure dela in leta študija, in odličnim popravilom pralnega stroja? Kaj je koristno? In od kod prihaja (ali ne prihaja) povpraševanje po določeni storitvi? Ali ni odvisno od družbenega življenja?

Narod in avtorstvo

Raven narodne kulture v odnosu do ustvarjalnosti oziroma do avtorstva je enako pomembna kot osebna etična raven, saj zaključi krog, v katerem posamezniki prepoznavajo pomen ustvarjalnosti za skupnost pri sebi in pri drugih, skupnost pa to nagrajuje, podpira ter na izobraževalni poti vsakega člana poskrbi, da ta prepozna to za narod izjemno pomembno vprašanje.

Stanje javne zavesti v bistvu močno pospešuje ali pa zavira splošno ustvarjalno moč naroda. V megleni atmosferi nespoštljivega in namerno nejasnega dogajanja se lahko nemoteno odvijajo goljufije, kraje, prevare, izkoriščanje in uničevanje ljudi. A te zlorabe niso poimenovane kot take, zato jih tudi ni mogoče ustaviti.

Neprepoznana in neimenovana krivica ne more biti ustavljena, predvsem pa ob tem ne more zaživeti ustvarjalni potencial skupnosti. Moralna ohlapnost duši ustvarjalni potencial vsega naroda.

Poklic: avtor

Ena od posledic nepoštenega odnosa do avtorstva je splošno znano dejstvo, da se od avtorstva ne more živeti ali pa je to zelo težka vsakdanja borba za preživetje.

Če pogledamo, koliko odstotkov od prodaje pripada ustvarjalcu (običajne pogodbe za leposlovje na primer predvidevajo 5%), potem je jasno, da od tega ni mogoče živeti. Živijo pa od avtorjev založbe, distributerji in knjigarne. Iz tega lahko sklepamo, kakšna je družbena moč samega avtorja. V tem krogu poti knjige od avtorja do kupca je edini, ki ne preživi od svojega dela, avtor – čeprav je vir preživetja za ostale. Se zavedamo, kako nesprejemljivo je to? Če se nam kaj takega zdi normalno ali neizogibno, potem lahko sklepamo, koliko je za družbo ustvarjalnost pomembna, potrebna in podprta.

Samozaložništvo?

To bi se zdel možen izhod, vendar samozaložništvo ni možno kot osebni projekt, saj zahteva timsko delo glede promocije, distribucije in knjigovodstva – skratka vsega, kar navadno opravlja založba kot podjetje. V tem primeru mora avtor uporabiti lastna sredstva in čas ter se tudi primerno usposobiti in povezati, da knjiga pride do ljudi. Potovati mora in knjigo predstavljati. Po sili razmer mora postati podjetnik, oglaševalec in distributer – kar gotovo ne pospešuje njegovega ustvarjalnega potenciala in razvoja.

Da se na primer knjiga začne širiti, je potrebnih najmanj 30 srečanj z bralci v teku več let. Še po okoli 300 dogodkih v teku desetih let naletim na niše izobraženih ljudi, ki o mojih in najinih knjigah še niso slišali govoriti. Socialna omrežja so mreža bežeče pozornosti, ki se ne more primerjati z živim stikom. Kulturnih vsebin ni mogoče prenašati na sočloveka samo preko strojev, kar računalniki in pametni telefoni so. Bralce je treba iskati in nagovoriti kot čuteče ljudi in osebno, da se zgodi doživetje lepote in navdiha.

Velika dela, klasiki, učbeniki

Branje knjige, ki obogati, je eno. Uporaba knjige v lastnem poslu ter trženje in prodaja lastnega dela na temeljih dela koga drugega pa bi zahtevala vsaj jasno razumevanje dolga, ki ga imamo do avtorja, jasno zavest in neko vmesno obliko vsaj minimalnega finančnega priznanja. Vsi se lahko zavemo, da je široka uporaba učbenika, s katerim mnogi služijo, avtorji pa od tega nimajo nič, najmanj sporna.

Še en primer so klasiki psihologije. Nekatera klasična dela velike vrednosti so popolnoma izginila iz obtoka oziroma branja, in sicer zato, ker so se sčasoma pojavile priredbe izvirne ideje, ki se krasno prodajajo in avtorja niti ne citirajo. Ne pravim, da je tu možno kaj takoj rešiti. Nakazujem le, da je potrebna veliko večja občutljivost do izvirnikov z vidika kulture avtorstva, ki edina lahko prispeva k ovrednotenju ustvarjalcev in razmahu ustvarjalnosti.

Psihološki vidik avtorstva: plenilstvo kot posledica neovrednotenosti

Človekova želja, da bi bil znan in pomemben, je zelo močna in razširjena. Glede na to, da je uveljavitev posameznika vezana na prodor ustvarjalnosti, je jasno, da v našem opisanem odnosu do ustvarjanja ni podpore za vero vase. Priznanja si navadno ne daje niti avtor sam, ki ne zna ovrednotiti svojega dela, saj nismo vzgojeni v tem smislu in ne živimo v kulturi, ki bi nas tega učila. Zato se človek navadno ne posveti svoji ustvarjalnosti in iskanju načina, da bi to predstavil drugim, ampak raje plane po čemer koli, kar sreča na svoji poti in prepozna kot pomembno in vredno, čeprav ni njegovo. V tem seganju po dobrinah drugih ne razvije lastne ustvarjalne moči, zato ta nepošteno pridobljena dobrina usiha oziroma se postopoma izniči ali obrne proti njemu. Pripisati sebi, kar ni naše, v nobenem primeru ni uporabno za naše osebno zadoščenje in vero vase; in ker na globlji ravni to čutimo, za to tujo dobrino tudi ne skrbimo tako, kot bi bilo treba. Ni mogoče biti predan nečemu, kar je ukradeno.

Danes se pravzaprav kar izogibamo temu, da bi pojave poimenovali z njihovim imenom. Kraja je jasen izraz in nedvomno pove, da je kdo vzel, kar pripada drugemu. A če smo sami kaj takega naredili, potem pa nam kdo reče, da krademo, smo prizadeti in šokirani.

Kraja deluje tudi na avtorja, ki se počuti oplenjenega. Ljudje, ki so jih okradli na domu, opisujejo obupni občutek umazanije, ki ga doživljajo. Pogosto za dalj časa izgubijo občutek varnosti in dom stežka spet čutijo kot svoj. Ustvarjalnost nastaja v človekovem intimnem prostoru, v jedru njegovih globokih potencialov, zato je ob kraji ranjena in pohojena v dostojanstvu, ki ji pripada. Pojavi se želja po umiku, veselje do ustvarjanja upade.

Preobrazba odnosa do plenilstva

Tako si kot narod pustimo vzeti dragocenosti osebnega in skupinskega ustvarjanja. Kaj se dogaja z narodnimi dobrinami, ki smo jih podedovali? Tu gre za naravo, a tudi za spomenike, materialno kulturo in vse drugo, kar prištevamo k svojemu kulturnemu imetju. Vse to je potrebno zaščite, saj je vse mogoče izgubiti – domače ali tuje plenilstvo je namreč vedno na poti v iskanju poceni pridobljenih ali ukradenih dobrin.

Treba je ljudi usposobiti za obrambo lastne in skupne ustvarjalnosti, da bodo dojeli, kako zapreti vrata in onemogočiti dostop, ko gre za krajo, in kako potem graditi nove odnose s storilci, a tudi varneje delovati v svetu.

Ovrednotiti je treba, kar se med nami rojeva dragocenega, da ne postanemo kolonialisti v odnosu do lastnih ljudi, zemlje in sadov skupnega življenja. Manjka nam ne le kultura ustvarjalnosti, temveč tudi kultura miru.

Delovati je treba tako, da bodo ljudje, ki plenijo, to prepoznali in se vrnili k izviru svoje lastne ustvarjalne moči, ki gotovo obstaja. Izogibati se je treba linčanju, sramotenju in socialni smrti krivca. Ljudi, ki kradejo drugim, je zelo veliko, in zdraviti je treba ne le odvisnost od drog ali iger, ampak tudi od plenilstva. Ljudi žene potreba po upoštevanosti in priznanju; zato bodo, če ne razvijejo sebe, prej ali slej kradli drugim ali vsaj uničevali, kar drugi ima, spodkopavali uspeh drugega in zavistno grenili skupno življenje.

Ustaviti globalni proces obubožanja v družbi

Tu sledi nekaj ključnih misli za iskanje izhoda:

  1. Širiti zavest o pomenu in veličini ustvarjalnosti ter o tem, da je vsak človek ustvarjalec, da so vsa področja enakovredna in da je blagostanje vseh odvisno od pravične izmenjave in zaščite vsakogar.
  2. Ostro opažati sprenevedanje in vnašati jasnost v javno življenje tudi v besedišču.
  3. Podpirati avtorje, da bi lahko živeli od svojega dela; spremeniti pravila, ki trenutno vladajo na trgu; začeti misliti, da bi bilo to možno, pravično in v dobro vseh.
  4. Razviti zaščito avtorstva na vseh zgoraj omenjenih ravneh.
  5. V šolstvu in kulturnih ustanovah širiti zavedanje o pomenu in zaščiti ustvarjalnosti.
  6. Odpraviti kulturo zastonjkarstva: navajati javnost, da se kulturne dobrine in storitve plačujejo kot dragocenost. Ustvarjalno delo na javnih dogodkih naj bo pošteno plačano. Častna priložnost ni izgovor za to, da gostu ali avtorju ne plačamo. Slovesnost priložnosti je kvečjemu razlog, da mu plačamo več. Prostovoljstvo samo na sebi ni plemenitejša izbira in je nevarno, saj lahko opravičuje zelo nekakovostne storitve in s tem niža splošno raven na določenem področju ter onemogoča kritično poštenost. Vprašanje je le kakovost dela; ostalo je svobodna izbira. Ker je odnos do kulture (kot vemo) na tako nizki ravni, se mi zdi pametno, da se to konča in da se ljudje najprej sploh navadijo, da je kakovostno kulturno delo dragocena in draga zadeva.
  7. Vložiti je treba veliko dela in sočutne, tudi strokovne podpore za rehabilitacijo krivcev. Brez te podpore se bo krivec do konca sprenevedal, se obupno branil pred linčanjem, ne bo mogel prepoznati odgovornosti ter se zavzeti za lastno preobrazbo. S tem pa izgubimo tudi njegovo ustvarjalnost.
  8. Sprejeti in uveljavljati dejstvo, da je vsako kakovostno delo drago. Zanj lahko plačamo ali ne (vsak avtor ima namreč pravico, da svoje delo podari) – ostaja pa resnica, da ima takšno delo veliko vrednost. Če ga podarimo, naj bo vsem jasno vsaj to, koliko darilo velja.

Prehajati iz kulture revščine v kulturo obilja

Kultura revščine obnavlja družbeni sistem, ki peščici posameznikov omogoča (legalno) plenjenje, večini preostalih pa dovoljuje le pobiranje drobtinic od bogastva, ki ga ravno oni v resnici ustvarjajo. Plenilec nikoli ne zaščiti ustvarjalne dobrine, saj mu ta ni dragocena, ampak mu je le vir dobička. Podobno kot ni zaščiten suženj, ki zato dela do izčrpanosti, saj ga lahko takoj nadomesti drug suženj, tako je v izkoriščevalski družbi nezaščiten tudi avtor, saj so tu še mnogi, ki se borijo za kruh in ga lahko nadomestijo.

Kultura obilja zagotavlja ovrednotenje ustvarjalnosti in pravično porazdelitev dobrin, ki jih skupnost pridobi in množi, saj se ustvarjalnost v tem procesu razmahne. Vizijo obilja soustvarjamo vsi, ki se zavedamo pogojev za rast družbe obilja.

Naš odnos do narodne ustvarjalnosti se mi zdi podoben dragoceni, hudo poškodovani sliki, ki je potrebna restavriranja. Tega se torej lotimo postopoma, vešče, z zavestjo, da gre za dolgotrajno, kakovostno, zelo zahtevno in spoštljivo delo, ki nam lahko vrne, kar se izgublja. Vsakdo lahko prispeva.

Vsak majhen korak je dragocen in vodi k cilju. Tudi današnje srečanje.

Soavtorica Alenka Rebula je prispevek prebrala na dogodku Avtorska pravica. Status: zapleteno v okviru festivala Objavljam, torej sem, ki je potekal 10. aprila 2019 v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.

Jezikovni pregled: Živa Hren


Oznake: osebna rast pravičnost

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...