Pojdi na glavno vsebino

Avtomatični pilot v naši glavi

Pri milanski založbi Corbaccio je leta 2008 izšla zanimiva knjiga La mente consapevole (Ozaveščeni um) znanstvenice Ellen Langer. Gre za domiselne in mestoma prav duhovite raziskave o vplivu čuječnosti na našo inteligenco in še zlasti na reševanje problemov na umski ravni.

O ustvarjalnosti je bilo napisanih že veliko del, to pa je posebno zato, ker upošteva nova dognanja o stanju zavesti, ki mu pravimo čuječnost ali mindfulness. O tem sem že pisala v nekaterih člankih (najdete jih pod IŠČI, če vpišete mindfulness ali čuječnost). Vsa poglavja so izziv za naše utečene miselne navada. Take knjige namreč ne nastanejo zato, da nam naložijo še kako informacijo več (teh smo že prepolni). Važnejše se mi zdi, da sprejmemo vabilo, naj preusmerimo svoje miselne postopke. Zato sem izbrala le nekaj ugotovitev, ki so me najbolj pritegnile. Če misliš, da veš, nehaš opazovati Kadar smo prepričani, da kaj dobro obvladamo ali da se ponavlja, nehamo razmišljati, predvsem pa nehamo opazovati. Če ne opazujem, ne odkrijem novih, bistvenih podrobnosti, možnosti, ključnih, čeprav neznatnih sprememb ... V današnjem času je sposobnost takega opazovanja že življenjsko pomembna tako na ravni gospodarstva kot v vsakdanjem življenju. V hitenju in prerivanju za svoj prostor pod soncem namreč pozornosti sploh ne vklapljamo. Za izvajanje ustaljenih navada ozaveščanje seveda ni potrebno. Lahko si predstavljamo, kako bodo uspešni naši življenjski načrti, če je naš pristop tako slep! Langerjeva je izvedla cel kup duhovitih eksperimentov, s katerimi je po uradih preverila, da se ljudje pogosto sploh ne zavedajo mnogih nesmislov v sporočilih, ki jih prejemajo, in ki zahtevajo dodatno delo. Za razmišljanje ni časa ... za nesmiselno samoobremenjevanje pa! Avtomatizem poleg tega ustvarja utrujenost, medtem ko vsaka sprememba povzroča dvig energije. Saj že vem, kako to gre Najslabše se je držati ustaljenih in vedno enakih miselnih preklopov. Naše vsakdanje življenje kar mrgoli od teh avtomatizmov. Eden od teh je prepričanje, da bo vse, kar je delovalo včasih, delovalo tudi danes. Na to nasedajo ne le nostalgiki ali konservativci, temveč tudi gospodarstveniki in odlične glave. Ponavljanje uspešnih taktik je naša vsakdanja praksa. To počnemo nezavedno, ker se vsak človek skuša podajati v novosti opremljen s svojimi izkušnjami. Pomislimo le, kako težko si priznamo ali celo povemo, da nimamo pojma o tem, kaj bi bilo treba narediti! In vendar bi bil to zelo zdrav in produktiven način, da se lotimo novih izzivov. Vse bi pogledali s svežimi očmi in iz novega zornega kota. Odprl bi se nam nov svet. Nevarni uspehi Uspehi so pravzaprav nevarni, ker nas vlečejo v ponavljanje tega, kar je nekoč delovalo in je bilo uspešno. Kot pravi Langerjeva, je aplikacija včerajšnjih rešitev na današnje težave nesmisel. Navadno najprej dolgo poskušamo po starem in odnehamo šele po mnogih neuspešnih poskusih. Rešitev bi našli prej, ko bi že takoj od začetka iskali pot pod novim kotom. Skratka, izkušnje so arhiv, koristna dokumentacija o doseženem, niso pa primerne za današnje potrebe. Z njimi razumemo preteklost, nikakor pa ne sedanjosti in še manj prihodnosti. Moč definicij Avtomatizmi, ki so vezani na utečene in uveljavljene definicije, so izredno močna ovira za reševanje težav. Langerjeva citira raziskavo, v kateri je ugotovila, da imajo alkoholiki, ki sebe definirajo kot odvisnike, hujšo abstinenčno krizo kot ostali. To postavlja pod vprašaj aksiom mnogih skupin za samopomoč, ki gradijo zdravljenje na identifikaciji z lastno težavo. Na primer: skupine za razvezane, za odvisne od odnosov, od drog, od zdravil, od hrane ... Prav je, da se ti ljudje povežejo, a ne, da se s težavo istovetijo. Tisto, kar človeka rešuje, so namreč še vitalna podorčja in prav s temi bi se bilo potrebno istovetiti. Preimenovanje spremeni doživljanje lastnega položaja. Poglejmo nekaj takih primerov, v katerih lahko opazite, da nova definicija preusmerja pozornost na možnosti in vidike, ki jih prva definicija prezre. Boleči hrbet preimenujemo v ....... del telesa, ki potrebuje nežno pozornost in vabi v raziskovanje ter spremembo odnosov in navad (vse ostalo je zdravo in uporabno za cilje, ki jih narekuje boleči del). Invalid postane človek, ki .............uporablja pretežno ali izključno zgornji (ali določen) del telesa (njegove identitete ne določa del telesa, ki ga ovira). Alkoholik je človek, ki ........... se še ni odločil za neodvisnost od alkohola (poudarek je na svobodi odločanja in na osebni odgovornosti, kar daje družinskim članom in okolju potrebne informacije o možnosti vplivanja). Slab dijak je ..................mlad človek, ki v šolskih zadolžitvah trenutno ni uspešen (s tem dobimo vpogled v mladostnika kot človeka z mnogimi razsežnostmi). Depresivna ženska: ženska, ki ...............trenutno v tem, kar dela in doživlja, ne najde užitka ( s tem se usmerimo v to, kje je treba iskati izhod). Predebel moški postane moški, ki ............trenutno ostaja na prekomerni teži in ima za to svoje razloge (tudi tu je poudarek na osebni svobodi in spoštovanju). Invalidski voziček? Ne, Turbo! E. Langer navaja lep primer premika pozornosti, ki odpre nove možnosti. Gre za podjetnika, ki je začel gledati na invalidski voziček drugače: ne več kot na sanitarno zadevo, ki priklicuje bolnišnico in bolečino ... temveč kot na visoko kakovosten razvedrilni proizvod, prilagojen za posebne potrebe. Preimenoval ga je v Turbo, ga opremil z živimi barvami, okrasnimi detajli in dodatki ... da je postal privlačen in vzpodbuden za vsakogar, ki bi sedel nanj. Kot vidite, je razlogov, da nehamo poganjati stara kolesja, veliko! Vnašajmo v vsakdanje življenje čuječnost, kajti dosegli bomo več in z manj truda. Tudi to je ljubezen do življenja!

Oznake: zanimivo


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...